Pet dni na vlaku proti Mongoliji

Prosti čas | mar. '15

Transsibirska železnica je najdaljša železniška proga na svetu, ki povezuje Moskvo z ruskim Daljnim vzhodom. Originalna transsibirska železnica do Vladivostoka je dolga 9289 kilometrov in so jo gradili od leta 1891 do leta 1916. Druga po dolžini je transmandžurska železnica, ki tisoč kilometrov vzhodneje od Bajkalskega jezera zavije proti Kitajski in pelje skozi Mandžurijo. Proga se po 8961 kilometrih konča v Pekingu. Najkrajša pa je transmongolska železnica, ki v Ulan-Udeju zavije proti mongolski prestolnici Ulan Batorju in nato pelje skozi puščavo Gobi do Pekinga. Dokončana je bila leta 1961, dolga je 7622 kilometrov.

Ko prvič stopim na slovit Rdeči trg, ki je za Moskovčane srce mesta, kar onemim ob veličastnem pogledu. Pred mano stoji slovit Kremelj, politična zibelka vsemogočne Rusije, ki ga obdaja 1600 metrov dolgo rdeče obzidje. Malo pred obzidjem stoji mavzolej očeta revolucije Vladimirja Iljiča Uljanova, bolj znanega po imenu Lenin. Na desni strani mogočnega trga se bohoti iz rdeče opeke sezidan zgodovinski muzej, na levi pa slovita cerkev Vasilija Blaženega.

Pred vhodom v Leninov mavzolej stoji dolga vrsta ljudi, ki se na mojo srečo hitro premika. Ko pridem na vrsto, me varnostnik opozori, da moram pustiti nahrbtnik v garderobi. Ob vhodu v notranjost me pozdravita varnostnika, nato zavijem na levo po stopnicah navzdol, kjer je ponovno straža, potem desno in na koncu že vidim ogromno sobano, ki je osvetljena samo na sredini, kjer je miza, na kateri leži balzamirano truplo očeta revolucija. Od leta 1917 do leta 1923 je vodil stranko boljševikov, ki se je zavzemala za ustvaritev socialistične države in družbene ureditve. Z geslom "Vso oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom" se je prikupil delavskemu razredu, medtem ko so njegovi nasprotniki trepetali pred njim. Njegov neizprosen režim je v smrt popeljal na desettisoče nasprotnikov, ki niso podpirali njegovega sistema. 

Prostor je velik in grozovito temen. Ko ga zapuščam, sem še vedno malo pretresen, hkrati pa vesel, da sem ga imel možnost videti.

Dolga pot v dobri družbi

Drugega julija se končno odpravim do postaje Yaroslavsky, ki je ena izmed devetih železniških postaj v Moskvi. S te postaje odpelje moj vlak proti Mongoliji.

Veselo opazujem vzdušje na peronu, ki je prav pestro. Ljudje nosijo na vlak in z njega ogromne škatle in vreče. Samo nekaj minut kasneje se odpeljemo. S sopotnikom sva v kupeju sama, a ne za dolgo. Sprevodnica, ki je po videzu mongolskega porekla, pripelje dva domačina. Z Marinom se samo spogledava. Že prej sva videla, da sta v sosednjem kupeju popotnika. Povprašava ju, ali sta se pripravljena preseliti k nama. Hovard in Ansgar, brata z Norveškega, ki sta na poti iz Moskve proti Pekingu, sta takoj za to. Najine starosti sta, tako da se takoj ujamemo.

Vlak lebdi na tirih in pred nami je prva postaja Vladimir. Malo pred mestom hodnik pred kupejem povsem oživi. Potniki, ki so po večini Mongolci, hitijo gor in dol in nosijo različne stvari: od oblačil, torbic do sandalov in hlač. Na začetku mi ni najbolj jasno, kaj vse to pomeni. Šele ko se vlak ustavi in ljudje obteženi s tovorom poskačejo z njega in začnejo prodajati domačinom, ki posebej za to pridejo na postajo, se mi posveti. To, kar za nas štiri v kupeju pomeni avanturo – vožnja z železnico – je za nekoga drugega služba. Vozijo se na relaciji Moskva–Vladivostok, kjer prodajajo na peronih. Že osnovni pomen transsibirske železnice je bil povezati zahodni del Rusije z Daljnim vzhodom. Na začetku za prevoz rude iz daljne Sibirije, kasneje pa za prevoz političnih zapornikov v delovna taborišča.

Naslednje jutro se na hitro umijem na stranišču, za pranje zob sem raje uporabil ustekleničeno vodo. Po zajtrku, ki smo ga pripravili iz naših zalog, sem se sprehodil po vlaku. Opazujem ljudi, ki so po večini Mongolci in Kitajci. Samo v zadnjem vagonu sem spoznal skupino norveških turistov, ki so bili na poti z agencijo, in v enem od prvih vagonov nekaj popotnikov, s katerimi smo se bolje spoznali v naslednjih dneh. Zapletem se v pogovor z enim od potnikov, ki se je predstavil kot Igor. Po izobrazbi profesor arabskega jezika. S sodelavci z univerze v Sankt Peterburgu potujejo na strokovno ekskurzijo v Ulan Bator. Povabi me v njihov kupe, kjer spoznam še druge člane te ekskurzije: Marijo, Pavla in Regino. Takoj najdemo skupni jezik in zvečer pridejo k nam na obisk. Igor prinese s sabo kitaro, Marija pa steklenice nacionalne pijače … Lepo nazdravimo, nato pa začnemo prepevati evergrine, pa tudi ruskih narodnih, kot sta Vysotsky in Kalinka, ni manjkalo … Da se v našem kupeju "dogaja", so hitro opazili še drugi in prišli na obisk.

Naslednji dan je bilo še bolj veselo, kajti Hovard je imel rojstni dan. Poleg že stare klape so prišli na zabavo še Švedinje, Avstrijca, Kanadčanka in Nizozemca. Kar naenkrat se nas je v kupeju stiskalo dvanajst. Slogan, ki sem ga večkrat zasledil v Moskvi, "vodka – connecting people" (vodka združuje ljudi) popolnoma drži …

Male hiške sredi step

Naslednje jutro smo za zajtrk pojedli klasično jed v Rusiji: instant juho. Vsak vagon ima kotliček z vročo vodo, s katero si lahko pripraviš čaj ali juho.

Čez dan sem opazoval neskončno pokrajino ob železniški progi. Mimo nas so švigali smrekovi in brezovi gozdovi. Ko smo se peljali mimo malih vasic, ki so tik ob progi, sem bil kar žalosten, ko sem pomislil, kakšno razkošje je v Moskvi, kjer ljudje že pretiravajo z oblačili blagovnih znamk in luksuznimi avtomobili, medtem ko je tu zelo revno. Ljudje živijo v malih lesenih hiškah z lesenimi ograjami, za katerimi se skrivajo še manjši vrtovi, na katerih gojijo najnujnejšo zelenjavo.

Četrti dan pozno popoldne prispemo na rusko-mongolsko mejo, kjer nam resni ruski cariniki poberejo potne liste in nam jih nekaj ur kasneje prinesejo nazaj. Med tem časom porabimo zadnje rublje. Nekaj kilometrov naprej nas čaka še mongolska meja, kjer so cariniki veliko prijaznejši. Tu je šlo veliko hitreje. Po slabi uri vlak že vozi proti glavnemu mestu. Zadnje jutro, ko se sprehajam po hodniku in opazujem to neskončno mongolsko pokrajino in bele šotore, imenovane gere, se že na prvi pogled zaljubim v ogromno deželo, kamor prihajam.

Po petih dneh na vlaku prispemo v glavno mesto Mongolije. Ko se prvič sprehodim po Ulan Batorju (Ulaan Baatar), ki v prevodu pomeni rdeči junak, me pozdravijo široke avenije in stolpnice še iz sovjetskih časov. V mestu je stičišče starega in novega. Na eni strani stari templji in stavbe, na drugi strani pa že moderne stolpnice, ki mestu dajejo vtis 21. stoletja. Poleg arhitekture me je najbolj presenetil nered na cestah. Z avtomobili, med njimi je polno starih ruskih kombijev, vozijo vse povprek in hupajo. Prečkanje ceste je prava avantura. Ko si že z eno nogo na cesti, te avto prej obvozi, kot pa da bi počakal, da jo v miru prečkaš.

Besedilo in fotografije: Zoran Furman