Alfi Nipič – glasbena legenda

Zgodbe | mar. '15

Čeprav mu ni tako ime, mu vseeno že več kot 40 let pravijo »Mister Silvester«, saj je s pesmijo Silvestrski poljub z nami ob vsakem novoletnem praznovanju že vse od leta 1971. Z njo še vedno poboža vsako dušo. Poznajo ga doma in v tujini, kjer je nastopal s popularnim narodno-zabavnim ansamblom bratov Avsenik. Čeprav je že dopolnil srečnih 70 let, še ne počiva. Nasprotno, veliko nastopa, a si je prvega januarja letos obljubil, da ne bo več pel šest ali osem ur na noč, ampak manj, ker ne želi prehitro izgoreti.

Razmišlja modro in ostaja legenda slovenske popularne glasbe, izjemno priljubljen, mogoče tudi zato, ker se ni nič prevzel. Njegovo kakovost in karizmo je prepoznal tudi predsednik republike in kot prvemu pevcu zabavne glasbe podelil državno odlikovanje red za zasluge ob njegovi 50. obletnici neprekinjenega glasbenega delovanja in za zasluge pri utrjevanju slovenske glasbene tradicije med slovenskimi rojaki v zamejstvu in zdomstvu.

Alfi Nipič se je rodil v Mariboru, ki je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Alfi mlad, radoživo in drugo največje industrijsko mesto v nekdanji Jugoslaviji. »Štajerci smo znani kot veseli ljudje, ki se radi družimo, gremo ven, in ko so še vsi imeli službe, so si lahko privoščili zabavo. Po hudi gospodarski krizi, ki je prizadela mariborsko industrijo, samo v Tovarni avtomobilov Maribor je delo izgubilo 12.000 ljudi, enako se je zgodilo še številnim Mariborčanom, pa je naša družabnost poniknila.« Pred desetletji pa je bilo v štajerski prestolnici veliko zabave in plesov. Ti so bili v Veliki kavarni, kavarni Astoria, hotelu Slavija, znameniti »Hali C«, na prvi in drugi gimnaziji, skoraj vsako soboto je bil kak elitni ples, npr. za zdravstvene delavce, ekonomiste, pajkov ples in tam so peli številni znani pevci iz tujine in nekdanje Jugoslavije.

Alfi je končal srednjo tekstilno šolo, vzporedno je obiskoval tudi glasbeno šolo, kjer se je učil solopetja pri profesorici Končič, kot drugi predmet pa je imel klavir. Zaposlil se je v Mariborski tekstilni tovarni, a že v srednji šoli je pel na šolskih plesih, kjer ga je slišal Berti Rodošek in ga povabil, naj občasno poje z njegovim ansamblom. Leta 1962 ga je pregovoril, naj postane profesionalni pevec. »Mislil sem, da bo to za nekaj mesecev, mama je bila razočarana, ker sem pustil službo, oče jo je miril, da to ne bo trajalo dolgo. Pa traja že petdeset let,« se smeje Alfi.

Večkrat je nastopil na popularnem mariborskem festivalu Vesela jesen, kjer je kar šestkrat zapovrstjo zmagal in dobil nagrado občinstva. Šele te zmage so mu omogočile vstopno vizo za studijsko snemanje. »Skladatelj, aranžer in velik glasbeni talent ter poznavalec Jože Privšek, ki se je šolal tudi v Ameriki, mi je napisal prvo skladbo z naslovom Dajte mi dan. Tudi z njo sem uspel in jo razumel tako, kot da mi je dal priložnost, za kar sem mu še danes hvaležen.«

Obvezno petje v slovenščini

Čeprav nekdanja Jugoslavija ni zapirala informacij o novi in popularni glasbeni produkciji, pa je bil pretok le-teh veliko počasnejši kot zdaj. Mladi s(m)o ponoči poslušali Radio Luxembourg, kjer so predvajali vse glasbene novosti, in tako prihajali do aktualnih informacij. »Pa ne le to, spremljal sem popularen italijanski festival zabavne glasbe San Remo, poslušal Shadowse in Beatlese, njihovo pesem Hey, Jude sem celo prvi prevedel. Včasih na naših radijskih postajah tujih pesmi nismo smeli prepevati v originalnem jeziku, ampak je bilo treba vse prevesti. Zdi se mi, da smo bili bolj nacionalno ponosni kot danes. Poglejte, če se z avtom peljete po Sloveniji in poslušate naše radijske postaje, sploh ne veste, da ste v Sloveniji. Kar malo nerodno mi je, kako radijske postaje zatirajo slovensko glasbo in slovenščino. Pravijo, da ni komercialna, da jo posluša premalo poslušalcev. Čeprav so tako imenovane kvote predvajanja domače glasbe obvezne, se rešujejo tako, da jo vrtijo ponoči. Če sami ne bomo ponosni na našo glasbo in naš jezik ter ju podpirali, tega ne bo storil noben tujec.«

Za Alfija so začeli pisati tudi drugi domači skladatelji, med drugim Ati Soss in Dečo Žgur. Rad je poslušal, kako in kaj pojejo mariborski pevci. »Takrat sta že začeli svojo glasbeno pot Alenka Pinterič (hčerka znanega profesorja glasbe in zborovodje) in Ditka Haberl, ki je pela v ansamblu Pepel in kri, in zelo mi je žal, da je nehala. Pri nas se s starejšimi zvezdami dogaja nekaj čisto drugega kot na glasbeni sceni v tujini. Vse prehitro jih odpišejo. Pozabijo. V tujini so veliko pozornejši, pomagajo jim, da ostanejo prisotni na glasbeni sceni. Veliko bolj cenijo svoje glasbene legende. Recimo, Tony Bennett iz generacije Franka Sinatra, ki je bil vedno v njegovi senci, ker je imel Sinatra take povezave, da je bil lahko prvi, je star skoraj osemdeset let in osrečuje me, da je še danes aktiven, še vedno poje in da ga radi poslušajo. Bil sem na njegovem koncertu v New Yorku. Verjemite, nikakor ni za staro šaro.«

Pa pride Slavko Avsenik

»Pripeljal se je kar k meni v Maribor in me povabil v svoj ansambel. Pojma nisem imel, kako se poje narodno-zabavna glasba. Veliko mi je pomagal njegov brat Vilko, akademsko izobražen glasbenik in izjemen strokovnjak, ki mi je razložil vse, kar znam, tudi to, kako naj uporabljam svoj glas v tem in drugih glasbenih žanrih. Še danes sem mu hvaležen. Ujel sem se z njimi, sodelovanje je trajalo dolgo, poželi smo veliko svetovnih uspehov in imeli čudovite svetovne turneje.« Sedemkrat je bil v Ameriki in Kanadi, dvakrat v Avstraliji. Najbolj mu je ostalo v spominu silvestrovanje v ogromnem klubu v Chicagu, pa tisto na veliki ladji s 3.500 potniki, ko so pluli iz Chicaga v Mehiko in mimo Kube pripluli na Jamajko. V Ameriki so mu tudi nadeli ime Mr. Silvester, ker so poznali njegovo uspešnico Silvestrski poljub, čeprav teksta, ki ga je napisal Dušan Velkavrh, žal niso nikoli prevedli. »Bilo pa je tudi naporno. V Nemčiji je bil Avsenik tako popularen, da smo imeli včasih tudi 3 ali 4 koncerte v enem dnevu, tempo je bil izjemen.«

Ob tem doda: »Mogoče mi kdo zavida, a rad bi poudaril, da sem res veliko delal. Pravzaprav ni nihče od slovenskih glasbenikov bogat, razen morda Slavka Avsenika, ki si to absolutno zasluži, ker je napisal več kot 5.000 pesmi, ki so jih izvajali na ogromnem nemško govorečem trgu, od Nemčije, Avstrije in Švice.«

Alfi vsako leto daruje veliko humanitarnih koncertov vsem, ki potrebujejo pomoč, če so jih prizadeli žled, poplave ali različne ujme. »Prizadetim pomagam na svoj način.«

Koliko časa bi rad še živel, prepušča božjim rokam, rad bi bil le čim dalj časa zdrav, zato pazi na zdravo prehrano, gibanje, hodi na sprehode, ponosen je na petdesetletno zvezo z ženo Hanelore, ki ji vsi rečejo Beba, in sinova Sama ter Dejana. Pa na svojo jubilejno ploščo Moje pesmi z mojimi prijatelji, na kateri je dvanajst duetov s pevskimi prijatelji in DVD-posnetek jubilejnega koncerta, ki je bil lani v Škofji Loki. Srečen je, če mu uspe opraviti vse, kar mu odpira dan. 

Najljubših 9 Alfija Nipiča

Najljubši letni čas: pomlad.

Najljubša hrana: vse, kar je v zvezi z zelenjavo, posebno polnjene paprike.

Najljubša pijača: voda, naravna, 'iz pipe', ne pijem več alkohola zaradi zdravja.

Najljubši film: Kekec, črno-bela različica, ki sem jo gledal v prvem razredu osnovne šole.

Najljubši skladatelj: Jože Privšek.

Najljubši pevec: Frank Sinatra – v mladosti je bil moj vzornik.

Najljubša pevka: Shirley Bassey – v čast mu je bilo, da jo je spoznal na koncertu v Nemčiji, kjer sta se kar dva dni pogovarjala.

Najljubša knjiga: nekatera dela Toneta Partljiča.

Naj moto: Nikoli ne menjavaj svojega poklica, če te veseli, če je to tvoj hobi. Povsod so vzponi in padci. Ni stvari, ki bi bile samo pozitivne.

 Neva Brun, foto: osebni arhiv


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media