Zaljubljena v življenje

Zgodbe | mar. '15

Skozi zgodbo dr. Marije Turnšek Mikačić odsevajo zgodbe odličnih žensk in odličnih družin. Njena prababica je proučevala zvezdoslovje, mama je pri 92 letih izdala knjigo, sama pa je pri 77 letih doktorirala … Klene ženske, ki nas navdušujejo in nam kažejo pot. Navdušujoči pa so tudi dosežki moške strani obeh družin.

Tradicija, znanje, volja, ustvarjalnost, pogum in še marsikaj je zaznamovalo tako Košomatove, kot so po domače rekli Žnideršičevim, kot tudi Mikačićeve. Ti dve družini je v svoji knjigi Košomatovi zajela Alenka Mikačić, mama naše sogovornice. Odločitev, da napiše knjigo, je sprejela na praznovanju svojega 90. rojstnega dne na prigovarjanje prijateljic. Spomini na zanimivo in ustvarjalno življenje družine, ki je veliko prispevala družbi, niso smeli v pozabo. Knjiga je izšla, ko je bila Alenka stara 92 let, umrla pa je v 102. letu starosti.

Košomatovi in Ličanovi

Košomatovi izhajajo iz Ilirske Bistrice. Alenkin oče Anton Žnideršič je po nenadni očetovi smrti prevzel posestvo, hkrati pa je s svojim odprtim duhom sledil novostim in skrbel za napredek. Ko je slišal, da ima bistriški župan Ličan na vrtu čebelje panje, se je začel tudi sam zanimati za čebelarstvo, čeprav so mnogi menili, da je k Ličanom zahajal predvsem zaradi lepe hčerke Eme, s katero se je kasneje tudi poročil. Uspešno je trgoval z lesom in še s čebeljimi panji, tako da sta s prijateljem Rudolfom Valenčičem postavila prvo tovarno testenin pri nas, imenovano Pekatete (izpeljanka iz Prva Kranjska Tovarna Testenin). Leta 1924 so podružnico odprli tudi v Ljubljani. V zgodovino pa se je zapisal tudi kot zelo cenjen čebelar. Še zlasti odmevna je bila njegova inovacija – listovni panj. Bil je tudi med ustanovitelji slovenskega čebelarskega društva, kot pisec strokovnih knjig o čebelarstvu pa je s predavanji gostoval tudi v tujini. Bil je svetovljan, ki se je navduševal nad Kneippovo metodo zdravljenja in je z ženo Emo obiskoval njegove sanatorije po Evropi.

Ne smemo pa mimo družine Ličan. Oče omenjenega župana Matija Ličan je bil pobudnik prve slovenske čitalnice v Ilirski Bistrici. Zelo zanimiva pa je tudi Matijeva žena Jeanette Ličan, prababica naše sogovornice. Rojena je bila leta 1850, ko je bila pri nas pismenost še na zelo nizki ravni, Jeanette pa je bila veliko pred svojim časom, saj je med drugim proučevala tudi zvezdoslovje. Njena hčerka Ema, ki se je poročila z Antonom Žnideršičem, je imela torej poleg materialne tudi bogato duhovno popotnico.

Nov rod, nove usode

Anton in Ema sta imela štiri hčere in vsem sta omogočila odlično izobrazbo. Alenka, najmlajša med njimi, je obiskovala samostansko šolo Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bistrici, šolanje pa je nadaljevala v Gorici, kjer se je učila kar tri tuje jezike. Po liceju pa so jo – tako kot njeno starejšo sestro – poslali na šolanje v Merano. Tam je spoznavala kulturo, umetnost in tudi šport; navdušila se je še zlasti nad tenisom, ki ga je »prenesla« tudi domov. Družina je veliko potovala po Evropi (v knjigi omenja tudi mondena letovišča, kot je Capri, pa svetovne muzeje, gledališča …)

Svojega moža Radeta Mikačića je Alenka spoznala na sokolskem plesu v Mariboru, kjer je služil vojaški rok. Na ples je prišel še z dvema prijateljema – eden je postal mož Alenkine prijateljice, drugi pa je bil sin Rudolfa Maistra. Rade je izhajal iz številne visoko izobražene in bogate družine iz Splita, kjer sta po poroki nekaj časa živela s hčerko Marijo. Med vojno je bil skupaj z brati in sestrami v partizanih, kasneje so se preselili v Slovenijo. Rade, sicer profesor risanja, se je dobro znašel tudi v tovarni testenin, v katero je vpeljal veliko novosti. Ustvaril pa je tudi čudovit slikarski opus – hči Marija si želi, da bi ji uspelo pripraviti razstavo njegovih slik.

Marija, mama Alenka jo je imenovala Mita, je edinka. Osnovno šolo je končala v Splitu, gimnazijo pa že v Ljubljani. Po maturi se je zaposlila v Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva in hkrati uspešno študirala. Kasneje je bila zaposlena še v Leku in pri Delu, močno sled pa je pustila kot sekretarka Državnega sveta Slovenije. Še zlasti se je prizadevala za to, da se prek državnega sveta sliši glas civilne družbe, in tudi za uveljavitev te institucije. Za svoje delo je prejela več priznanj – tudi državno avstrijsko priznanje.

Po končanem magisteriju je načrtovala doktorat s področja delovanj tujih domov parlamentov, toda ni imela časa, da bi to idejo dokončno uresničila, pa tudi njeno življenje je bilo polno težkih osebnih pretresov.

Njen sin Ciril je bil kot otrok nadarjen pianist, dober matematik z nekaj priznanji s tekmovanj in dober atlet z nekaj odličji. Na poletnih počitnicah v Pulju pa je nenadoma zbolel. Po prebolenem meningitisu je bil spremenjen, tako rekoč drug človek. Ob tej težki preizkušnji je zakon razpadel, Marija pa je se je sama spoprijemala s sinovo boleznijo in mu trdno stala ob strani. Pripoveduje o njegovih velikih talentih, razmišljanjih … Zelo blizu sta si bila. »Prav on me je vpeljal v vzhodne filozofije in odkrival nove potenciale, ki jih ima vsak človek v sebi.«

S pomočjo drugim reševala sebe

Po Cirilovi smrti se je še bolj posvetila delu. Intenzivneje se je začela ukvarjati z nevrolingvističnim programiranjem in s področjem kariernega načrta v času, ko so zaradi številnih stečajev ostajali na cesti tudi ljudje, ki zaradi svoje starosti (nad 50 let) niso bili več zaposljivi. Izobraževanje za brezposelne starejše osebe je potekalo prek podjetja Glotta nova, ki je pridobilo evropska sredstva; začeli pa so tudi usposabljati z nevrolingvističnim programiranjem (NLP). »Karierni načrt in osebno odličnost sem združila v projekt, ki je ustvaril veliko sadov; skozi to izobraževanje je šlo več kot 300 ljudi in z večino sem še vedno povezana, še vedno jih spremljam. Vesela sem, da so ta znanja mnogim spremenila življenje, saj so izboljšali svojo izobrazbo; v enem primeru celo za tri stopnje. Čeprav so ob izgubi službe menili, da je z njimi konec, se je za mnoge življenje šele prav začelo.«

Marija pripoveduje o posebnih izkušnjah učenja NLP z gluhimi osebami – pri tem projektu je prostovoljno delala pet let. V tej vlogi se je ponovno prebudila ideja o doktoratu. Karierni načrt kot gradnik osebne odličnosti je naslov njene disertacije, ki jo je temeljito pripravljala pet let, izhaja pa iz njenega dolgoletnega interdisciplinarnega dela in dosežkov tako s področja poslovnih in še zlasti kariernih načrtov, kar predava v okviru ekonomike in podjetništva, ter s področja nevrolingvističnega programiranja, ki ga lahko imenujemo tudi koncept osebne odličnosti. Za to je razvila tudi vsa potrebna orodja. Njeno delo je deležno velikega zanimanja tudi v tujini. O teh vsebinah predava in objavlja članke v strokovnih revijah doma in po svetu.

Seveda pa si zna vzeti čas tudi zase, za moža in za svoj dom, ki je zdaj v Gabrijelah. Od nekdaj je imela veliko moči, poleg študija in dela je redno hodila v hribe, se izobraževala na različnih področjih in vedno hodila v korak s časom. Tako je na spletu vzpostavila kontakt z gospodom pod psevdonimom Kira. »Po parih stavkih že lahko spoznaš, ali je človek intelektualec, kakšne prioritete ima, kakšne vrednote goji …« Dolgo sta si dopisovala in se tako spoznavala. Začela je raziskovati, kdo bi to bil – kot ji je dal vedeti, ni povsem neznan in »kdaj tudi kaj napiše«. Toda preden je odkrila, da je to Tit Turnšek, je še trajalo. Njuno prvo srečanje je bilo na Bledu – z vrtnico in kosilom. Od takrat naprej sta skupaj, saj se dojemata kot duši dvojčici. Poročila sta se pri 70 letih in čez nekaj let oba doktorirala. Poleg študija ju razveseljujejo predvsem narava, psička Mici in izbrana kuhinja. Marija Turnšek Mikačić je namreč odlična kuharica … Za vse to si zna vzeti čas, saj je zaljubljena v življenje.

Lidija Jež, fotografije: osebni arhiv Marije Mikačić