Nekaj ostane za vsakim človekom

Zgodbe | mar. '15

Marijo Ano Petek iz Latkove vasi pri Preboldu je življenje obdarilo z mnogimi darovi. Še zlasti s pisanjem. Napisala je kar nekaj knjig, med njimi tudi nekaj pesniških zbirk za otroke. To je očitno podedovala po svojem stricu, pisatelju Janku Kaču. Tudi njen brat Janko, duhovnik, ki je nazadnje opravljal svoje pastirsko poslanstvo v Radvanju pri Mariboru, je imel takšen talent, teme pa je črpal iz vsakdanjega življenja.

Vaši predniki so bili za nekatere domačine tudi čudaki, a v pozitivnem pomenu besede …

Naj najprej povem, da so me že ob krstu poimenovali malce drugače, kot je sicer v navadi. Marija Ana je zelo redko ime, tako kot je bilo nekdaj redko, da so starši otroke iz osnovne šole poslali naprej na šolanje. Za Kačeve je bilo to normalno, zato so bili vsi otroci precej drugačni od povprečnih vaščanov. Očetova sestra je bila učiteljica v zavodu za gluhoneme otroke na Dolenjskem. Pisatelj Janko Kač je bil njen brat.

Se je pa vaš oče ukvarjal z nekaterimi stvarmi, ki so še zlasti popularne v zadnjih časih. Tu že malce mislim na znanstveno fantastiko ...

Oče je po končani gimnaziji odšel v Gradec v samostan usmiljenih bratov. Tam so imeli zobno ambulanto in bolnišnico, ki je bila dostopna vsem ljudem. Bil je instrumentar pri vseh operacijah, prosti čas pa je preživljal v samostanski knjižnici med starimi pozabljenimi knjigami, ki jih je bilo na tisoče. Bral je tudi o zdravljenju na daljavo. Ko je zapustil samostan, je odšel v Ameriko. Zaposlil se je v bolnišnici v Savannahu. Začel je zdraviti na način, kot je prebral v starih samostanskih zapiskih v knjižnici. Uspelo mu je in tam je tudi obogatel. Pri nas šele zdaj odkrivamo takšno zdravljenje reiki na daljavo.

Z alternativno medicino se je ukvarjal tudi stric, pisatelj Janko Kač.

Stric Janko je sicer študiral medicino, je pa veliko bolezni zdravil "po domače". Nasvete za dobro zdravje je delil povsod. Še zlasti takrat, ko ni razmišljal, kaj bo vsebina njegove naslednje knjige. Alternativna znanja in vedenja o pozitivni energiji so bila torej znana že davno pred nami. Zakaj je marsikaj izginilo v pozabo, zakaj je čas izbrisal stara znanja, danes najbrž nihče ne ve. Morda za to nimamo pravilne razlage, čeprav jih je več, a je res, da nobena ni dokazana.

Vaša hiša je polna knjig. Zagotovo jih imate več kot tisoč. Branje vam torej veliko pomeni.

Zadnja knjiga, ki sem jo kupila, je od Benedikta do Frančiška, ki jo je napisala Mojca Širok. Redno prebiram tudi revijo Misteriji, v kateri so tudi članki, ki že mejijo na znanost, ki nam ni povsem razumljiva, je pa dopustna. Tudi stric Janko je kdaj razmišljal o resnicah evangelijev in drugih zapisih, ki niso bili vsem dostopni. Za takšna razmišljanja je bil idealen kraj v hladni senci naše 200-letne lipe. Pod njo so se rojevale tudi bratove pridige. S škofom Vekoslavom Grmičem, ki je bil pri nas mnogokrat na obisku, smo pod lipo prišli do zaključka, da ni pomembno, kateri veri pripada človek, in da so roke, ki samo molijo, manj vredne kot tiste, ki pomagajo.

Zgodba o vaši lipi je tudi zanimiva.

To lipo so posadili leta 1812 v spomin, da je na tem kraju prespala Napoleonova vojska, ko je pešačila proti Ljubljani. To ni navadna lipa, kakršne so zasajene po slovenskih vaseh. Njene veje so povešene do tal, tako da lahko med trganjem cvetov sedimo. Samo ena takšna lipa je še, in to na otoku Mainau na Bodenskem jezeru.

Pod to lipo nastajajo tudi ideje za vaše pisanje. Kaj vse ste že napisali oziroma izdali v knjižni obliki?

Izdala sem šest knjig otroških pesmi in sedem knjig v prozi z naslovi Kronika, Da ne bo pozabljeno, Spomini ostanejo, Bilo je, Naključja ni, odločamo sami, Spolzka pot in Življenje piše romane. Vse knjige so bile narejene doma, a so takšne, kot bi bile izdelane v pravi tiskarni. Vse je naredil moj mož. Veliko pesmi sem napisala tudi o svojem kraju Spodnji Savinjski dolini in lepotah Slovenije. Ljudski pevci Šestše iz Šešč pri Preboldu so nekaj mojih pesmi tudi uglasbili in jih uvrstili na svoje zgoščenke in tudi Reški slavčki iz Marija Reke kdaj zapojejo kakšno mojo.

Ali nam zaupate še kakšno misel, ki jo velja upoštevati?

Čas beži in izginja, nekaj pa ostaja za vsakim človekom! Pa še tole bi rada povedala: Ne iščimo napak na vsakem koraku, saj star norveški pregovor pravi, da ni ribe brez kosti, tako kot tudi ni nikogar in ničesar brez najmanjše napake.

Janez Vedenik, fotografija: arhiv Marije Ane Petek


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media