Priljubljeni vodnik tolminskih pohodnikov
Še poln svežih vtisov mi je Rudi Rauch razlagal, kako so mu njegovi zvesti pohodniki ob dvestotem skupnem pohodu izkazali hvaležnost in mu podarili letalski polet od Bovca do njegove rodne Bele Krajine in nazaj. Ob njegovem bližnjem osemdesetem življenjskem jubileju so se izkazali na najlepši mogoč način. Razkošni pogledi na pokrajino, ki jo je s svojimi pohodniki večkrat prekrižaril, so ga navdušili kot nekdanjega geodeta, zapriseženega planinskega vodnika in ljubitelja naravnih lepot.
Rudi Rauch je vrsto let predan član slovenske planinske organizacije: v Planinskem društvu Tolmin je bil odbornik od leta 1976, v času od 1977 do 1982 predsednik, nato 15 let član nadzornega odbora in vse do danes član častnega razsodišča. V letih od 1994 do 1998 je bil član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, nekaj časa tudi predsednik njene komisije za lastninska vprašanja. V 80. letih pa je bil tudi predsednik prvega Meddruštvenega odbora PD Posočja.
Kolona pohodnikov na Veliki planini. (Foto: Senka Krapež)
Rudi se je tolminskemu planinskemu društvu pridružil leta 1973, ko se je z družino preselil z Jesenic v Tolmin. Kot Belokranjca so ga takratni člani povabili, da bi vodil izlet na Mirno goro in Gorjance. Ko je leto kasneje postal predsednik društva, je začel spodbujati vnaprej razpisane pohode, ki so se dobro razširili. V programu so se pojavili Stol, Blegoš, Porezen in vse do danes tudi tradicionalni pohod na planino Sleme. Množičnost je bila dobra vaba za tiste, ki so morda pri načrtovanju manj odločni, obenem pa se je s tem stopnjevala tudi odgovornost organizatorja.
Za delo pri planinstvu in za to, da svoja dragocena planinska in pohodniška doživetja nesebično deli z drugimi, je prejel plaketo Občine Tolmin in svečano listino PZS, po izboru bralcev Naše žene pa je leta 2009 postal dobri človek. Zbor planinskih vodnikov PZS mu je leta 2010 podelil naziv častni vodnik.
Štirinajst tisoč planincev
Številke o vsakomesečnih pohodih planincev upokojencev v Tolminu iz Rudijevih natančnih zapiskov so veličastne in dovolj zgovorne. Z njimi se lahko pohvali le malokateri planinski vodnik. Kot pravi, ga radostí predvsem to, da so uspeli tudi na podeželju. Poleg Tolmincev in okoličanov se jim pridružujejo tudi starejši vrstniki iz Baške grape, Šentviške planote in od drugod. Ob lanskoletnem 200. pohodu se je skupno število udeležencev povzpelo že na 14.010. Najbolj oddaljen izlet je bil izlet na Boč, v Beli Krajini so bili večkrat. Spoznavajo Istro, Čičarijo in Kras, pa seveda Gorenjsko in še kaj. Na pohodih ga že od malega spremlja vnuk, tako da si je že zaradi tega zaslužil polet z letalom skupaj z dedkom in babico.
Pripravam nameni kar precej časa. Pot si zamisli najprej na zemljevidu, pred izletom pa se po možnosti na zadnji ogled poda še sam. Posebej se pripravi za opisovanje zanimivosti ob poti. Ob zaključku izletov skoraj vsakokrat najdejo čas tudi za različne oblike družabnosti. Pozorni so do udeležencev, ko imajo rojstni dan ali drug osebni praznik. Gre za posrečen primer dobre prakse sodelovanja društva upokojencev in planinskega društva na področju rekreacije starejših občanov. Ni čudno, da se je v štirinajstih letih že dobro uveljavil.
Od srednje šole naprej je Rudijeva spremljevalka tudi zborovska glasba. Po prihodu v Tolmin se je kmalu pridružil ženi Boži, ki je začela obiskovati vaje pevskega zbora. Postal je član mešanega pevskega zbora tolminskega društva upokojencev, kasneje tudi predsednik. Zbor je deloval kakih 15 let, tja do leta 2009, in se je na republiških tekmovanjih kar trikrat uvrstil na zaključni nastop.
