Trobentice po cvetenju
Glavičasti jeglič (Primula denticulata) je prava vrtna trajnica, tudi za majhne šopke.
Med najbolj neučakanimi pomladnimi rožicami so ob zvončkih in žafranih preproste rumene trobentice, brezstebelni jegliči, kot jih srečamo v naravi. Vrtnarji ponujajo njihove izboljšave v bogati barvni paleti. Lepe so in kljub nizki ceni jih je mogoče ohranjati v vrtu vsaj še za eno cvetenje.
Vrtnarji jih vzgajajo iz semena v skromno ogrevanih rastlinjakih ter jih ponujajo v pripravnih lončkih, a ni nujno, da so to cvetlice za eno samo pomladno sezono. V stanovanju jim najbolj prija hladnejši prostor z vlažnejšim ozračjem in tudi prst se ne sme izsušiti. Ko pa kupljene trobentice odcvetijo, jih lahko v vrtu posadimo v senco ali polsenco, vsekakor pa naj to ne bi bilo peščeno rastišče. Prst naj vedno ohranja nekaj vlage, zato je v vrtnarsko pripravljenih substratih pomemben delež glinenih delcev. Po cvetenju je tudi primeren čas za delitev rastlin. Nove sadike bodo ohranjale takšno barvo cvetja, kot so jih imele kupljene rastline, le po velikosti jih naslednjo pomlad ne bodo v celoti dosegale. Pri vrtni zasaditvi z dokupljenimi trobenticami pustimo njihovo cvetje pri miru in ga morda odstranimo šele takrat, ko seme dozori. V okolici se bodo v ugodnem vrtnem okolju pojavili samosevci, nekaj semen pa bodo raznesle tudi mravljice. Ob takšnem razsejanju se kaj rado zgodi, da potomci zacvetijo v bledih in nekako zamazanih barvah v primerjavi s »starši«, a vseeno je vredno počakati na rezultate, preden odstranimo nevšečne primerke.
Jegliči so tudi v naravi
Za prodajo pripravljeni brezstebelni jegliči – v stanovanju naj bodo na hladnem, pozneje pa jih lahko presadimo na vrt.
Najpogostejše so trobentice s kratkimi peclji, ki jim rečejo celo brezstebelni jegliči, tudi staro strokovno ime je namigovalo na to (acaulis = brez stebla), izvirajo pa prav iz naše navadne trobentice, Primule vulgaris. Dejansko je to obsežen rastlinski rod in naša omenjena samonikla vrsta je skupaj z malocvetno, toda pecljato Primulo veris udeležena pri nastanku mnogih sodobnih sort v pisanih pomladnih barvah, večinoma z enojnimi cvetovi. Obstajajo tudi polnjenocvetne sorte, sicer pa barvna paleta pri njih sega od rumene, rožnate, rdeče do modre. Enojnocvetne imajo običajno sredinsko »oko« v praviloma rumeni barvi, nekatere pa tudi barvno obrobljene cvetove. Zaradi križanj omenjenih dveh vrst najdemo tudi velikocvetne sorte s precej krepkimi stebli, ki so priljubljene med dobavitelji rezanega cvetja za majhne šopke. Botaniki so v naravi našteli kar okoli 550 vrst trobentic, vrtnih sort in različkov pa je nekajkrat toliko. V Sloveniji domuje desetero vrst, in če ne drug, je znamenit kranjski jeglič (Primula carniolica), a tudi po zakisanih tratah (na Peci, v Savinjskih Alpah) rastoč najmanjši jeglič (Primula minima), ki res največkrat zraste le za dva prsta visoko. Več naših samoniklih jegličov že kot nepožlahtnjene rastline zaslužijo gojenje v vrtu in posebno lepi jeglič (Primula auricula) ima mnogo zanimivih sort. Mnoge od drugod prinesene vrste so primerne tudi za naše podnebje in med njimi so nekatere prave vrtne trajnice, največkrat za mokrotna rastišča. Omeniti velja Primulo rosea, glavičasti jeglič ali Primulo denticulata ter vrsto Primula bulleyana z nekaterimi drugimi sorodnimi vrstami in iz njih nastalimi sortami.
