Grad sredi otočka in naselje Šempeter na levem bregu Krke

Zgodbe | mar. '15

ODSTRTE PODOBE – OTOČEC

Večjemu gručastemu naselju na terasi nad levim bregom reke Krke, ob hitri cesti Ljubljana–Zagreb, domačini še vedno – po renesančni župnijski cerkvi sv. Petra – pravijo Šempeter (Št. Peter), kakor se je imenoval vse do sredine prejšnjega stoletja. »Za takratno oblast očitno ni bilo sprejemljivo, da se kraj imenuje po farnem zavetniku, zato so ga uradno preimenovali v Otočec, kar se je do takrat uporabljalo le za bližnji grad na otočku sredi Krke,« nas je najprej opozoril 70-letni upokojeni časnikar Andrej Bartelj, prizadeven novomeški domoznanski raziskovalec, ki je že pri svojem dolgoletnem poklicnem delu sistematično preučeval zgodovino nekaterih dolenjskih gradov, med njimi tudi grada Otočec in s tem istoimenskega naselja, v katerem stoji od 13. stoletja.

Tudi na dobrih sto let stari razgledniški fotografiji izstopa župnijska cerkev sv. Petra, ki je tu prvič omenjena leta 1452, zdajšnja zgradba pa je bila sezidana leta 1642. Potem ko je bila leta 1863 ustanovljena župnija, so leta 1896 pod vodstvom župnika Jožeta Borštnarja cerkev predelali in povečali, tako da je zdaj dolga 26 in široka 9 metrov ter v ladji visoka 7,5 metra; zvonik pa je visok 30 metrov in je leta 1926 dobil nov strešni stolp, pokrit s pločevino. V okviru te prenove so postavili tudi štiri marmornate oltarje, od katerih je glavnega s kipom sv. Petra izdelal kamnosek Feliks Toman iz Ljubljane, druge pa je župnik Jože Borštnar dobil iz ljubljanske frančiškanske cerkve, kjer so jih po potresu leta 1895 zavrgli.

V času nastanka objavljene razglednice so bili v zvoniku štirje bronasti zvonovi, od katerih so pred božičem leta 1917 tri pobrali za potrebe avstro-ogrske vojaške industrije. Tako je zvonil le še eden, ki pa so se mu s pomočjo prostovoljnih prispevkov faranov v naslednjih letih (1918, 1924 in 1925) spet pridružili trije novi jekleni, uliti v jeseniški železarni. Ko so pred petnajstimi leti menjavali tlak in urejali talno ogrevanje, so odkrili grobnico otoških graščakov, na pokrovu je vklesana letnica 1761.

Deset hudomušnih krčmarskih zapovedi

V Šempetru se je leta 1849 rodil podobar Karel Poglajen, ki je v svoji šentrupertski delavnici ustvarjal oltarje, kipe, tabernaklje in okvirje za križeva pota za mnoge dolenjske in posavske podružnične ter župnijske cerkve. V njegovi delavnici pa se je v letih 1881 in 1882 rezbarstva učil eden izmed začetnikov modernizma v slovenskem kiparstvu Alojz Gangl, ki se je uveljavil tudi s portretno plastiko (Josip Stritar, 1894) in kipoma Valentina Vodnika (1887–1889) ter Janeza Vajkarda Valvasorja (1894–1903) v Ljubljani.

»Spodnja sličica prikazuje gostilno in mesarijo Bojanc sredi naselja, ki jo je tedaj, ko je bil narejen ta posnetek, že vodil Jožef Bojanc, saj je njegov oče Franc umrl leta 1908. Ta se je k Ani, hčeri Gašperja Udovča, prejšnjega gostilničarja v tej hiši, priženil iz Ždinje vasi ter s pridnostjo in bistroumnostjo postal osrednja osebnost v kraju, tako da je bil kar 27 let župan. Pri tem je zanimivo, da je bil Franc Bojanc nepismen, a je s pomočjo hčere Frančiške, ki mu je bila 'tajnica', vzorno županoval,« niza podatke o eni izmed tedanjih šempetrskih gostiln Andrej Bartelj, ki jih črpa iz svoje bogate knjižnice z več kot pet tisoč deli in širokega domoznanskega znanja.

Sodelavka Dolenjskega muzeja Slavka Ložar pa v svojem etnološkem delu Stare gostilne in gostilničarji v novomeški občini navaja, da je bil Franc Bojanc tudi zelo duhovit človek in ni imel dlake na jeziku. Dobra prijatelja sta bila z gostilničarjem Josipom Zurcem (Štemburjem) iz Kandije v Novem mestu. Oba mogočna birta sta bila večkrat nasprotnika v besednem dvoboju. O tem priča tudi tale anekdota: Zurc se je s svojim kolesljem, s katerim je peljal vidno politično osebnost, ustavil nasproti Bojančeve gostilne. Poklical je svojega prijatelja, naj pride k vozu, in ga bahato vprašal: 'Veš, koga vozim?' Bojanc pa je usekal nazaj: 'Če se vozi s teboj, že ni nič prida.' Hudomušno je bilo sestavljenih tudi deset krčmarskih zapovedi, izobešenih na steni v njegovi gostilniški sobi: 1. Spoštuj samo enega krčmarja. 2. Ne kliči krčmarja brez potrebe. 3. Glej, da prideš vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik k meni v gostilno. 4. Spoštuj krčmarja, ki ti dobro postreže. 5. Ne pretepaj se v moji gostilni ali na cesti. 6. Ne nečistuj in ne pljuvaj na tla. 7. Ne kradi žemelj z mize ali vilice in nože. 8. Ne želi si moje nedolžne natakarice ali kuharice. 9. Ne reci manj kakor sneš, spiješ in kadiš. 10. Ne želi si na upanje, ker upanje je nezaupanje.

Edini naš otoški grad

Po smrti Jožefa Bojanca je gostilno vodila vdova Terezija, nato jo je leta 1936 prevzela njena hči iz prvega zakona Štefanija, poročena Gostiša. Ko je ta odšla v Logatec na možev dom, kjer je bila tudi gostilna, jo je od leta 1938 naprej vodila njena sestra Terezija Bojanc, poročena Vidrih, potem pa do leta 2001, ko so jo zaprli, njena hči Breda Bučar. Gostilna je vseskozi obdržala sloves, ki ga ji je dal Franc Bojanc, vključno z imenitnimi vampi, ki so jih do zadnjega pripravljali in jih je okusil tudi naš sogovornik.

»Ko je bila leta 1912 razglednica, ki prikazuje edini naš otoški grad, odposlana v Pulj, sta v njem živeli samski grofici Rodriga in Katinka, najmlajši sestri iz plemiške rodbine Margheri, ki ga je kupila leta 1854. Po Katinkini smrti v prvem letu prve svetovne vojne je sestra Rodriga iz Gradca poklicala osemnajstletnega daljnega sorodnika Karla Villavicenzia in ga posvojila. Tako je po njeni smrti leta 1926 on postal lastnik 166 hektarjev velikega otoškega posestva in se štiri leta pozneje poročil s 15 let mlajšo dunajsko lepotico Lili Weinlechner, s katero sta sicer popravila grajske spalnice in otroško sobo ter prizidala kopalnico, a grad je bil že v dokaj slabem stanju. Zadnji otoški graščak se je ob izbruhu druge svetovne vojne začel udinjati Nemcem ter v strahu pred partizani zbežal najprej v Posavje in nato v Avstrijo,« pripoveduje Andrej Bartelj in pojasni, da je grad, ki je prvič omenjen leta 1252, v resnici nekoč stal na desnem bregu Krke, potem pa so zaradi varnosti na južni strani izkopali umetno strugo in od takrat je na otoku. Zdajšnja podoba se je izoblikovala skozi stoletja in vsebuje gotske, renesančne in baročne sestavine, pri čemer njegovo jedro predstavljata dvonadstropna trakta, povezana z obzidjem z okroglimi obrambnimi stolpi in vhodnim stolpom pravokotnega tlorisa.

»Leta 1943 so partizani grad požgali, po vojni je propadal in v njem so uredili račjo farmo. Takrat sem si, star osem let, ruševine in podrt most ogledal kot tabornik, saj je Rod gorjanskih tabornikov imel na mestu, kjer je zdaj kamp, poletni tabor. Leta 1952 je spomeniška služba začela grad obnavljati pod vodstvom konservatorja Ivana Komelja in arhitekta Marijana Mušiča, dveh zaslužnih Novomeščanov. Ob gradnji avtoceste Ljubljana–Zagreb leta 1958 so v njem že lahko nastanili štab mladinskih delovnih brigad, ki so pri teh delih sodelovale. Današnjo podobo in urejenost, lepšo in bogatejšo kot jo je imel kadar koli v svoji dolgi zgodovini, pa mu je dala tovarna zdravil Krka, ki je v gradu uredila luksuzen hotel,« sklene Andrej Bartelj, ki je vso delovno dobo 'časnikaril' pri Dolenjskem listu in ga še vedno privlači zgodovina gradov, pri čemer so mu v porečju Krke – v 'dolini gradov' med Turjakom in Mokricami – poleg Otočca najljubši novomeški gradovi Grm, Kamen, Novi dvor in Graben. Pri tem pa razen za umsko skrbi tudi za redno telesno dejavnost, saj vsak teden igra namizni tenis in jaha svojega lipicanca Kena ter hodi na izlete in kolesari.

 Boris Dolničar