Zvrhano srce ljubezni

Zgodbe | mar. '15

Razporejala je časopise na polici in umirjala svoje srce. Roke so bile zaposlene z nepomembnimi gibi, če bi jo kdo gledal, bi videl samo prizadevnost, še sanjalo se mu ne bi, kaj je v njej. Požirala je solze v srce, da ji ne bi privrele na dan. Ena od nujnih sposobnosti pri njenem zdajšnjem delu je, da kaže miren in veder obraz. Nasmeh in tople oči. Prijaznost in mir. Upanje zbujajoče besede ali vsaj spodbuden nasmeh morajo pospremiti vsako njeno dejanje.

Vedela je vse to že, ko se je odločala za to delo. Samo zdajle se mora malo zjokati, potem pa bo spet zmogla ...

Zdaj že dolgo dela tu in srečala je že mnogo ljudi, se dotaknila mnogo trpečih in spoznala mnogo pretresljivih zgodb. Naučila se je prinašati svetlo upanje v vsako sobo k vsakemu bolniku. Naučila se je živeti z vsakim ta trenutek, ta dan, in mu kazati, da sije sonce, da je ta hip življenje lepo in da je zanjo dragoceno, da sme biti ob človeku in mu ponuditi čeprav samo kozarec vode.

Rada je imela ljudi in ji je šla prav vsaka zgodba do srca. In včasih jo je kakšna pač spravila tudi v jok tako kot danes. Pravzaprav je ni spravila v jok samo resnica o Matejinem skorajšnjem odhodu, ganilo jo je njeno gledanje na svet, njeno zaupanje v dobroto ljudi. In njena hvaležnost. Mateja se je poslovila od nje s toplo hvaležnostjo.

»Toliko dobrega ste naredili zame, hvala vam iz srca! Vesela sem, da sem vas spoznala,« je rekla, ko sta se poslavljali.

Ona sama se najbrž ne bi zmogla zahvaljevati, če bi se poslavljala za vedno od teh zelenkastih hodnikov z vednostjo, da bo šlo zdaj z njenim zdravjem samo še navzdol. Da so zdravniki s svojo znanostjo prišli do meje, ko ne morejo nič več zdraviti ...

Mateja odhaja iz bolnice, zdaj gre domov v domačo oskrbo in nego, nikoli več ne bo potrebovala Sonjine pomoči. In vendar sta toliko trenutkov preživeli skupaj, da sta si postali ljubi ...

Solze so zdaj stekle nezadržno in Sonja se je umaknila daleč po hodniku, da si jih obriše.

Kajti kmalu jo bodo spet poklicali in bo šla po drugega pacienta, da ga pripelje do njegove postelje.

Občudujoče je pomislila na zdravnike, medicinske sestre in drugo zdravstveno osebje, ki mirno in zavzeto opravljajo svoje delo, ko se vendar tudi oni srečajo s stisko vsakega posameznega bolnika. Naučili so se včasih skriti solze – pa niso odnehali in še naprej delajo svoje težko delo.

Tudi ona sama ne bo odnehala, na teh dolgih hodnikih je vsak dan polno ljudi, ki jo potrebujejo. In povabila bo tudi Zdenko, naj se ji pridruži, zdaj ko je tudi ona šla v pokoj. Saj je treba narediti samo tečaj za prostovoljce in potem lahko ljudem v bolnici pomagaš več kot zdravstveni delavci. Prepelješ človeka do prostorov za preiskave; prineseš mu kavo ali čaj ali vodo, ko čaka pred ambulanto; se pogovarjaš z njim, ko je nemiren in prestrašen; ponudiš mu časopise in morda knjigo iz knjižnice, ko leži v bolniški sobi in čas ne gre nikamor; obiščeš tiste, ki so osamljeni. Dela za čuteče srce več kot dovolj!

Solze so se zdaj posušile, ko je v mislih zagledala pričakujoče oči tistega fanta, ki ji rad pripoveduje svoje dogodivščine, kot bi jih pripovedoval svoji mami – k njemu mora zdajle, kot je obljubila, in ve, da jo čaka.

Zravnala se je in topel, iskren nasmešek ji je zaigral na obrazu. Veliko hudega vidi tu vsak dan, vendar je prav zato prišla, da bi v vse te stiske prinašala prijaznost in mehkobo in svetlobo. Zvrhano srce ljubezni ima in lepo ji je, ko jo razdaja. In če prikliče nasmeh na obraz samo enemu človeku na dan, je dan tudi zanjo poln in lep.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media