Mi, grešniki
Najbrž je malo ljudi, ki bi lahko z gotovostjo trdili, da so brez greha. Zagotovo je vsakdo med nami v življenju storil kaj takega, kar je kasneje obžaloval. Ampak grehi »malih ljudi« praviloma nimajo velikega vpliva na življenje drugih, drugače pa je, kadar »grešijo« tisti, ki imajo oblast in z njo povezano moč. Pri tem bode v oči, da »mali grešniki« svoje napake praviloma priznavajo in jih skušajo popraviti, povsem drugače pa je pri velikih lumpih. Ti se praviloma izogibajo osebni odgovornosti za storjena dejanja. Po njihovem mnenju smo za napačne odločitve krivi vsi, oni so le neprepoznavni posamezniki v množici »grešnikov«. Da, prav to nam sporočajo politiki, ki so sprejemali slabe zakone, in bankirji, ki so avtorji milijardnih »slabih« kreditov in posledično nujne dokapitalizacije bank ter »uravnoteženja« javnih financ. Posledice takih razmer najbolj občutimo običajni državljani, tisti, ki smo vodenje države zaupali ljudem, ki tega prepogosto nočejo ali ne morejo odgovorno opravljati.
Kako resne so razmere, je pred časom ocenil predsednik vlade Miro Cerar, ko je rekel, da smo »postali specialisti za to, da privatiziramo dobičke in socializiramo izgube, za kar danes vsi, razen nekaterih spretnih prevarantov, ki se še vedno izmikajo roki pravice, plačujemo dolg«. Njegova ocena drži, vendar je tudi on pristal na dejstvo, da smo nekako vsi krivi, da dopuščamo tako stanje. Pa take razmere niso značilne le za Slovenijo, povsod, kjer prevladuje interes kapitala nad potrebami skupnosti, je podobno. V zadnjem času je zgovoren primer Grčija, kjer ima nova vlada kaj malo manevrskega prostora za ublažitev katastrofalnih posledic »varčevalnih ukrepov«, ki so v prvi vrsti pahnili v revščino najskromnejše državljane in zaščitili lastnike kapitala, ki so svoje dobičke pravočasno prenesli na varno in se izognili plačevanju davkov. Še več, tako početje so jim pravzaprav omogočili prav tisti, ki so na evropski ravni sprejemali »direktive« o sanaciji bančnega sistema in zmanjševanju javnega dolga.
V Evropski uniji bo treba v zelo kratkem času doseči dogovor, kam pravzaprav želi ta »skupnost enakopravnih narodov in držav«. Temeljno vprašanje bi moralo biti, ali bo to skupnost državljanov ali pa prostor neomejenega pohlepa pripadnikov kapitalskih elit in z njimi povezanih politikov. Najprimernejši prostor za tako razpravo bi bil evropski parlament, vendar bi bilo treba najprej doseči soglasje, koga pravzaprav predstavljajo ti predstavniki evropskih državljanov. Ali pa so morda za njih pomembnejši interesi strank, ki so jih kandidirale. Navsezadnje se to vprašanje postavlja tudi, ko gre za delovanje nacionalnih parlamentov, tudi slovenskega. Res je, da se poslanci pogosto sklicujejo na pričakovanja državljanov, ko pa nekoliko podrobneje prisluhnemo posameznim predlogom, ugotovimo, da gre v bistvu le za to, kdo bo imel v rokah oblast. No, pravzaprav to samo po sebi ni nič sporno, če bi se oblastniki zavedali, da so z oblastjo prevzeli tudi odgovornost za razmere v državi.
V razpravah o sanaciji finančnega sistema so nas bančniki prepričevali, da ne morejo razkriti slabih kreditov, ker bi s tem kršili načelo bančne tajnosti. Res? Kako so potem ugotovili, kako globoka je »luknja« v bančnih bilancah in koliko davkoplačevalskega denarja je potrebno za njeno »sanacijo«? Seveda so predsedniki uprav in ministri dovolj vešči, da znajo svoje zahteve podkrepiti z ustreznimi številkami, so pač spretni računovodje, ki jim zakonodaja omogoča tako ali drugačno razlago. Tisto, čemur se vsi dosledno izogibajo, je opredelitev osebne odgovornosti za sprejete odločitve. V tem delu pojasnjevanja razmer se praviloma zatečejo k posploševanju, češ da smo »vsi« odgovorni za prevelik javnofinančni primanjkljaj, bančno luknjo, prenizko gospodarsko rast, nezaposlenost, odsotnost strukturnih sprememb, neučinkovito javno upravo … Ta odsotnost ugotavljanja osebne odgovornosti omogoča ravnanje, ki ga lahko ponazorimo s pravilom »dobiček je moj, izgube pa so naše«.
