Čim prej dobimo aparat, lažje se nanj navadimo

Dobro počutje | mar. '15

Z leti se v naše življenje lahko potihoma prikrade naglušnost. Ugotovimo, da težko sledimo gledališki predstavi, da ne moremo več peti ali pa da zamujamo dragocene besede svojih vnukov. Morda se bližnji nenehno pritožujejo nad glasnostjo našega televizorja. Ali pa se v družbi počutimo izključene, ker pogovoru ne sledimo več dobro.

Simon Stopr, dr. med.

Pešanje sluha s starostjo je pogosta težava, nam je povedal Simon Stopar, dr. med., vodja otorinolaringološke dejavnosti v Splošni bolnišnici Izola. Po 65. letu se z njim spopada okoli tretjina, pozneje pa že okoli polovica starejših oseb. Kako moteče je, je v veliki meri odvisno od življenjskih okoliščin. »Če gre za nekoga, ki se zadržuje predvsem v domačem okolju ali ima morda še druge spremljajoče bolezni, ga izguba sluha morda ne moti toliko. Običajno bolj prizadene tiste, ki so dejavni, radi hodijo v gledališče, se družijo s prijatelji in imajo konjičke, pri katerih je sluh pomemben.«

Uho se stara

Tako kot celotno telo se starajo tudi ušesa. Sluh začne pešati zaradi degenerativnih sprememb v predelu notranjega ušesa. Pri nekaterih bolezenskih stanjih je izguba sluha lahko nenadna. Do starostne naglušnosti pa prihaja postopoma in običajno na obeh straneh hkrati. Pogosto naglušnost spremlja še moteče šumenje v ušesih (tinitus).

Najprej se izgubijo visokofrekvenčni zvoki, ko na primer ne slišimo več žvrgolenja ptic ali telefonskega zvonjenja. Ne ujamemo več čisto vsega, kar nam drugi govorijo. Postopno postaja razumevanje govora vse težje. Sčasoma lahko zaradi težav pri sporazumevanju z drugimi celo zamre družabno življenje prej dejavne in družabne osebe. Trpijo nekateri konjički. Simon Stopar, dr. med., kot primer navede petje v pevskem zboru. »Zaradi naglušnosti in z njo povezanega slabega nadzora nad jakostjo govora se lahko pojavi hripavost. Marsikoga k nam pripelje nezmožnost petja in ugotovimo lahko, da je v ozadju izguba sluha.«

Obiščimo zdravnika

Ko ugotovimo, da slišimo slabo, obiščimo družinskega zdravnika, ki nam lahko napiše napotnico za otorinolaringološko ambulanto. Sogovornik pregled priporoča že zato, da izključijo možnost nekaterih bolezenskih stanj, ki so lahko ravno tako povezana z izgubo sluha. »Ugotovimo, za katero vrsto in stopnjo naglušnosti gre in ali ni vzrok slabšega sluha bolezen, ki se jo da morda učinkovito pozdraviti. Še posebno kadar se naglušnost pojavi samo na enem ušesu in če jo spremlja še šumenje v ušesih ali motnja ravnotežja, pa smo še malo bolj pozorni, da ni v ozadju resno bolezensko stanje.«

Opaža, da je izguba sluha še vedno malce stigmatizirana, čeprav vse manj. »Občutek imam, da sedemdesetletniki lažje sprejmejo pešanje vida in očala ali celo operacijo sive mrene kot izgubo sluha in slušni aparat. Pogosto jih v ambulanto pripeljejo svojci in svoje težave radi predstavljajo kot manj pomembne, kot so v resnici.« Včasih se bližnjim zaradi slabšega sporazumevanja iskanje pomoči zdi pomembnejše kot naglušni osebi.

Najprej ga preizkusimo

A prav od tega, kako pomembna se nam zdi izguba sluha in koliko nas v življenju moti, je odvisno, kako potrpežljivi in motivirani bomo za privajanje na slušni aparat. Simon Stopar kot dodatni dejavnik za odločitev, da z njim poskusimo, omeni šumenje v ušesih. »Slušni aparat pomaga zamaskirati ta šum in uporabniki pogosto ugotovijo, da je šumenje manj izrazito.«

Nekateri se na slušni aparat težko navadijo. »Zvok je drugačen. Velikokrat so pričakovanja prevelika. Slušni aparat je zelo velika sprememba, veliko večja kot si ljudje mislijo. Potreben je določen proces prilagajanja, za katerega moramo biti motivirani, res si moramo želeti nekaj spremeniti oziroma izboljšati. Če nekdo poskusi le na željo svojcev, je velika verjetnost, da bo aparat končal nekje v predalu.«

Čim težja je naglušnost, težja je potem rehabilitacija s slušnim aparatom. Njegovo sprejemanje je odvisno še od naših kognitivnih sposobnosti – od tega, kako prilagodljivi so naši možgani. Ravno zato strokovnjak svetuje vsem, ki jih naglušnost začenja motiti, da se za slušni aparat odločijo razmeroma zgodaj ravno zaradi plastičnosti osrednjega živčevja, ki je pri mlajših ljudeh boljša kot pri starejših. Če je izguba sluha obojestranska, priporoča slušni aparat na obeh ušesih, ker sta na ta način lokalizacija zvoka in razumevanje govora bistveno boljša.

Ovire lahko premagamo

Prav vsi se na slušni aparat ne morejo privaditi oziroma jim morda ne pomaga. »Moti jih, da je zvok drugačen in da nekateri zvoki iz okolice, ki jim prej niso namenjali pozornosti, postanejo nadležni. Lahko je to šelestenje papirja, ropot v ozadju, žvenket kuhinjskega pribora ali voda, ki teče iz pipe … Če se jim ob tem še zdi, da govora ne razumejo nič bolje, aparat vrnejo.«

Slušni aparat najprej dobimo ravno zato, da ga preizkusimo. Nosimo ga nekaj tednov in potem pridemo spet na pregled in na preiskave, kako dober je sluh s slušnim aparatom. »Če so izvidi ugodni in so pacienti zadovoljni, dobijo aparat v trajno uporabo. Poskušamo najti nastavitev, ki jim ustreza. Sicer lahko aparat brez težav vrnejo. To ljudje cenijo, všeč jim, da ga lahko najprej preizkusijo. Potem se lahko z boljšim občutkom odločijo.«

Na voljo je vrsta različnih slušnih aparatov. Treba je najti najprimernejšega, poiskati ustrezne nastavitve in imeti še voljo, da se nanj navadimo. »Potem so po navadi ljudje kar zadovoljni,« ugotavlja Simon Stopar. Zdravnik meni, da so predsodki o slušnih aparatih odveč . »Če očala niso predsodek, ne vem, zakaj bi bil slušni aparat. Ljudi morda moti, da se ga bo videlo, ampak danes so aparati diskretni, zmogljivi, in razen če nekdo res ne pogleda v uho, jih niti ne opazi.«

Zadnja možnost

Kadar je izguba sluha zelo izrazita in rehabilitacija s slušnim aparatom ne bi bila učinkovita, imamo še eno možnost – polžkov vsadek (kohlerani implantat). Ta zahteva operativni poseg in drugačno ter zahtevnejšo pooperativno rehabilitacijo, razloži sogovornik. A seveda tudi ta možnost obstaja.

Kdo je bolj ogrožen?

Na večje tveganje pojava naglušnosti vpliva več dejavnikov:

- genetika: če so naglušni drugi člani ožje družine (oče, mama, brat, sestra),

- ušesna vnetja, ki smo jih preboleli v preteklosti,

- izpostavljenost hrupu, še posebno na delovnem mestu,

- bolezenska stanja, ki vplivajo na slabšo prekrvitev: visok krvni tlak, sladkorna bolezen, povišane ravni krvnih maščob,

- druge spremljajoče bolezni, na primer avtoimunske revmatične bolezni.

 Besedilo in fotografija: Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media