Čas nas že priganja

mar. '15

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak

Dolgoživost, ki naj bi bila ena izmed temeljnih prednosti sodobne družbe, ima tudi neprijazno stran, ki tako posameznike, družine in vso družbo postavlja pred nove izzive. Med najbolj perečimi je zagotovo povečanje števila bolnikov z demenco in drugimi težkimi obolenji, povezanih s starostjo. Družbe, ki ravnajo odgovorno in se zavedajo, s čim vse se bodo v prihodnje ukvarjale, pravočasno pripravljajo politike in ukrepe, da bodo odgovorile na nove izzive, pravi ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak. Hkrati prizna, da nas že krepko priganja čas – pa Evropa tudi – pri pripravljanju tako pomembnih ukrepov, kot sta nacionalna strategija zdravega staranja in sistem dolgotrajne oskrbe.

Kakšen je po vašem mnenju položaj starejših v naši družbi v primerjavi z mlajšimi generacijami?

Položaj starejših se je v primerjavi z drugimi starostnimi kategorijami v času krize najmanj poslabšal. Pokojnine so stabilen vir dohodka. Ni se še zgodilo, da ne bi bile izplačane. Je pa res, da se pokojnine že dolgo niso uskladile in da njihova realna vrednost pada. Zavedam se, da je s povprečno pokojnino težko preživeti. In tudi podatki kažejo, da se stopnja tveganja revščine tudi med starejšimi povečuje, še posebej med starejšimi ženskami. Zaradi tega v družbi ne moremo biti zadovoljni.

Demografska slika se hitro spreminja. Do leta 2060 bo naših najstarejših prebivalcev bistveno več, kot jih je zdaj. Predvidoma v prihodnjem letu bomo zato sprejeli nacionalno strategijo zdravega staranja. Določili bomo smernice, kako se bo država soočala z izzivi dolgožive družbe. Pri tem je še posebej pomembna promocija politike aktivnega staranja. Vemo namreč, da bolj kot smo aktivni, manj imamo zdravstvenih težav in zato manjše stroške zdravstvene oskrbe.

Med starejšimi je pogosto slišati očitke, da je njihov nekdanji prispevek v pokojninsko in zdravstveno blagajno razvrednoten, da so njihove izkušnje premalo cenjene, da ne smejo več delati ... Kako jim odgovarjate?

Vsekakor je treba pokojnine obravnavati drugače kot druge transferje. Pokojnina je zaslužena pravica, ki ne more biti odvzeta arbitrarno. Zato smo lani posegli v zakon in preprečili zasege pridobljenih pokojnin tistim, ki so imeli hkrati status samostojnega podjetnika in upokojenca.

Prav je, da imajo upokojenci možnost delati. Zdaj lahko delajo prek civilnopravne, torej avtorske ali podjemne pogodbe, lahko opravljajo osebno dopolnilno delo ali pa posebno obliko začasnega in občasnega dela. Zaslužek iz teh treh oblik dela ne vpliva na višino pokojnine. Prav tako obstaja možnost delne upokojitve, kar po novi zakonodaji velja tudi za samostojne podjetnike.

Zakon trenutno ne dopušča hkratnosti statusov, ljudje torej ne morejo imeti istočasno status upokojenca, status zaposlenega in status samostojnega podjetnika ali podjetnice. S socialnimi partnerji bomo letos uskladili nekatere spremembe, saj želimo večje prepletanje in dopolnjevanje statusov. Prehodno obdobje za uskladitev statusov smo sicer podaljšali do konca letošnjega leta, vendar iščemo trajnejšo rešitev. Pogledati moramo, kako bi lahko upokojenci ponovno vstopili na trg dela in kaj bi takšne spremembe pomenile za druge. Vsekakor bodo potrebni kompromisi.

Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev iz leta 2012 naj bi znižala stopnjo tveganja revščine, vendar sta močno posegla v kakovost življenja najstarejše generacije. Kako to razlagate?

Pričakovali smo nekaj tisoč več zahtevkov za varstveni dodatek, kot smo jih dejansko dobili. Namesto tega se je povečalo število prejemnikov denarne socialne pomoči.

Ob prenosu pravice iz pokojninskega v socialnovarstveni sistem se je žal velika večina odpovedala varstvenemu dodatku, ki je namenjen pomoči najranljivejšim. Ljudje, ki živijo slabo in izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, ker nimajo dovolj za preživljanje, tudi zaradi strahu, da jim bo država vzela njihovo lastnino, za varstveni dodatek ne zaprosijo. Ljudje raje odrečejo pomoč sebi, kot da bi svojim otrokom dali manj.

Poudarjam – ljudi ne bomo metali iz njihovih hiš. Ne bo jim treba vračati denarja. Res pa je, da se bodo družine oziroma dediči morali odločiti, kako bodo del sredstev pozneje državi vrnili. V nekaterih državah namreč lastnik nepremičnine niti ne more dobiti socialne pomoči.

Pogoje pri zaznambi nepremičnin smo že zrahljali, nismo pa še dosegli tistega, kar bi radi. V koalicijski pogodbi smo zato zapisali, da bo pri varstvenem dodatku prišlo do sprememb v okviru zakona o dedovanju, in sicer tako, da bi nepremičnine manjše vrednosti izvzeli iz poplačil. Ne morem pa obljubiti, da se bo to zgodilo že jutri.

Zakaj varstvenega dodatka ne dobivajo stanovalci domov starejših občanov, če nimajo premoženja, potem pa morajo za njihovo oskrbo doplačevati svojci?

Svojci ali občina. Po podatkih namreč občine že pogosto doplačujejo za svoje občane. Tudi to je ena od stvari, ki bi jih lahko rešili z dolgotrajno oskrbo.

Naš sistem je značilen za vso centralno Evropo in temelji na medgeneracijski solidarnosti, predvsem na družini kot osnovni celici. Zakonodaja v Sloveniji jasno določa, da starši skrbimo za svoje otroke do konca šolanja in da smo potem otroci odgovorni za svoje starše, če ti nimajo dovolj lastnih sredstev. V skandinavskih državah, recimo, ni tako.

Pa vendar se je ravno ob spremembah socialne zakonodaje pokazalo, da se na medgeneracijsko solidarnost (v družini) ne gre zanašati …

Kriza je odprla vprašanja, ki jih morda v času gospodarske rasti niti ni bilo. Marsikje se je zmanjšal družinski proračun, veliko je brezposelnosti in veliko družin ne zmore skrbeti za stare starše. Torej veliko je takšnih, ki bi to želeli, pa ne zmorejo.

Medgeneracijska pomoč je zelo pomembna. Poglejte, koliko stari starši pomagajo družinam svojih otrok: varujejo vnuke, jih vozijo v vrtec ali v šolo, kuhajo kosilo. To govorim tudi iz lastnih izkušenj.

V zadnjem času je ena večjih finančnih stisk posameznika plačevanje ogrevanja. V Sloveniji ima kar 86 odstotkov ljudi v lasti nepremičnino. Povprečna velikost nepremične je 250 kvadratnih metrov. Za marsikoga pa je to mrtev kapital, od katerega nima nič, tudi prodati ga ne more. Tako velike površine je že tako težko ogrevati, po navadi pa so še slabo vzdrževane in zato energetsko potratne. Z Eko skladom (Slovenski okoljski javni sklad, op. avt. ) se že pogovarjamo, kako bi lahko ljudem omogočili ugodne subvencije, s katerimi bi energetsko sanirali hiše in na ta način bistveno zmanjšali stroške.

Primer dobre prakse so na primer domovi starejših občanov, ki so v zadnjih letih z energijsko sanacijo občutno zmanjšali stroške in tudi kakovost bivanja je zato boljša. Za sanacijo domov pa smo namenili 25 milijonov evropskih sredstev.

Zakaj se tako zapleta pri zakonu o dolgotrajni oskrbi, osebni asistenci in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo? O njem govorijo že vse od leta 2009.

Dolgotrajno oskrbo nujno potrebujemo. Skupaj z Zvezo društev upokojencev Slovenije si prizadevamo za ta zakon, ki ni pomemben samo za starejše, temveč tudi za njihove družine. Žal moramo dolgotrajno oskrbo vzpostaviti hkrati z reorganizacijo zdravstvenega sistema. Za to pa je potrebna reforma financiranja zdravstvenega varstva. Dolgotrajna oskrba in zdravstveni sistem sta namreč med seboj močno povezana.

Moj cilj je bil, da bi zakon sprejeli še letos, vendar kot pravijo na ministrstvu za zdravje, predloga reforme financiranja zdravstvenega varstva letos žal ne morejo pripraviti. Naše ministrstvo samo ne more nič, bomo pa aktivnosti seveda nadaljevali.

Lahko obrazložite, kako naj bi zakon rešil financiranje dolgotrajne oskrbe?

Potrebujemo predvsem nov sistem zavarovanja dolgotrajne oskrbe. Del sredstev bomo dobili iz preurejenega obstoječega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ključno je, da nimamo velikih stroškov za vzdrževanje, zato bi ga izpeljal zavod za zdravstveno zavarovanje, kjer bi bila ločena blagajna.

Pomembno je natančno presoditi, kateri izdatki spadajo med zdravstvene in kateri med storitve dolgotrajne oskrbe. Dodatek za pomoč in postrežbo, ki je zdaj pravica v pokojninskem zavarovanju, bo iz njega izločen. Zato se bo za določeni znesek znižal prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako bo iz zdravstvene blagajne izvzet delež, ki ga že zdaj porabimo za določene storitve dolgotrajne oskrbe. Še vedno pa so odprta številna vprašanja, recimo, ali patronažna služba spada v dolgotrajno oskrbo ali ne?

Prispevna stopnja, ki jo bodo plačevali zaposleni, se ne bo zvišala, bo pa razdeljena na prispevek za pokojninsko zavarovanje, za dolgotrajno oskrbo in za zdravstveno zavarovanje. Ker je vsako leto delež starejših v družbi višji in se potrebe močno povečujejo, s temi viri ne moremo zagotoviti dovolj sredstev, zato potrebujemo dodatni vir. Po izračunih bi s štirimi evri doplačila zagotavljali finančno vzdržnost dolgotrajne oskrbe.

Hkrati želimo vzpostaviti zakon o sodnem izvedeništvu, kjer bi združili vse invalidske komisije, ki zdaj delujejo na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na zavodu za zdravstveno zavarovanje in na zavodu za zaposlovanje. Ljudi tako pošiljamo od enega zavoda do drugega. Če bi poenotili postopke, bi porabili veliko manj denarja, ker bi enoten izvedeniški organ odločal o vseh pravicah posameznikov na področju dolgotrajne oskrbe, pa še ljudi ne bi več sprehajali od enih vrat do drugih.

Kaj vse bo še urejal ta zakon? Bo razbremenil svojce, ki večinoma skrbijo za nego bolnih in onemoglih ljudi, kar pa je zanje tako fizično kot finančno huda obremenitev?

Narediti želimo sistem, v katerega vstopajo posamezniki, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih aktivnostih. Komisija bo ugotovila, kakšne ovire ima posameznik in kakšne storitve potrebuje. Na osnovi tega, njegovih želja in potreb, se bo posameznik odločil, ali bo dobil storitev ali denar, s katerim bo sam izbral ustrezno storitev. Seveda storitve ne bodo tržne. Zato so zelo pomembni razvoj socialnega podjetništva in nova delovna mesta za zaposlitev ranljivih kategorij ljudi. Če pogledamo, koliko ljudi je zaradi dolgožive družbe zaposlenih v Nemčiji ali Avstriji, mi absolutno zaostajamo. Zdaj dopuščamo, da ljudje storitve iščejo kjer koli, tudi na črnem trgu.

Treba pa je zagotoviti čim celovitejše informacije na enem mestu. Če je center za socialno delo ključna vstopna točka za pomoč socialno ogroženim, bi morali biti domovi za starejše informacijska točka za starejše ljudi v lokalnem okolju.

Zakaj ni bolje zaživel institut družinskih pomočnikov? Koliko jih sploh je, kakšen status imajo?

Vpeljali smo jih leta 2006, takrat je bilo družinskih pomočnikov približno 1300. Zdaj jih je nekaj čez 700. To je dober ukrep, ki ga želimo vpeljati v sklop dolgotrajne oskrbe, ker tu ne govorimo samo o pomoči starejšim, pač pa vsem ljudem, ki potrebujejo tujo pomoč.

Na področju oskrbe starejših je veliko dela na črno, tudi zaradi socialnih stisk ljudi. Vrednotnice verjetno problema ne bodo rešile ...

Morda je težava v tem, da do zdaj storitve pomoči na domu, kamor spada oskrba starejših, niso tako razvite, kot bi si želeli. To je tudi eden izmed ukrepov socialne politike, ki je v pristojnosti lokalnih skupnosti. Znotraj nekaterih občin deluje dobro, pri drugih pa slabo. Opažamo prevelike razlike v ceni, zato tudi raven storitev ni primerljiva.

Po drugi strani pa me pogosto kličejo zlasti mlajše upokojenke, ki želijo še delati.

Najboljša oblika pomoči fizičnim osebam je osebno dopolnilno delo. Zato smo uvedli sistem vrednotnic. Seveda upokojenec zato ne bo imel višje pokojnine. Vrednotnice so pomembne zaradi plačila prispevkov za brezposelne, ki opravljajo več podobnih storitev. Tu gre za neko obliko solidarnosti in mislim, da devet evrov, kolikor je treba dati za vrednotnico, nekako vsi zmorejo. Naj še povem, da smo še vedno v polletnem vmesnem obdobju, ko se lahko dela po starem. V tem času smo dobili največ novih prijav dopolnilnega dela za inštrukcije.

Vsekakor pa sosedska ali prostovoljna pomoč pri oskrbi starejših nista vprašljivi.

V koalicijski pogodbi zdajšnje vlade je tudi predlog za ustanovitev urada za starejše. Ga bomo dobili? Potrebujemo tudi zagovornika pravic starejših?

Mislim, da potrebujemo zagovornika za vse ranljive skupine. Nekemu neodvisnemu organu zagotovo ne bi nasprotovala, vendar ne sme biti usmerjen sektorsko, recimo za potrebe ministrstva, pač pa naj deluje v okviru predsednika vlade, zaradi boljše povezave.

Zdi se mi koristno, da bi ponovno začel delovati Svet za solidarno sožitje generacij in kakovostno staranje prebivalstva v Sloveniji, ki je obravnaval problematiko starejših.

Ali na ministrstvu v bližnji prihodnosti pripravljate še kak večji projekt?

Seveda. Ukvarjamo se z reformo socialne zakonodaje in centrov za socialno delo. Na področju socialnih pravic želimo vzpostaviti sistem informativnih izračunov – podobno kot jih že poznamo pri dohodnini. Da bi vsi, ki uveljavljajo socialne pravice, enkrat na leto dobili informativni izračun. Posamezne pravice bi bile tako vezane na dohodkovni razred, v katerega je uvrščen posameznik ali družina. In kdor bo upravičen do pravice na letni osnovi, jo bo avtomatično prejel. To ne bo veljalo za denarno socialno pomoč, kjer preverjamo finančni položaj na tri mesece. Po reformi bodo centri za socialno delo povezovalni element tako nevladnih kot drugih organizacij v lokalnem okolju za pomoč ljudem.

Naš cilj je, da bi ta sistem vzpostavili prihodnje leto. Ljudje bi imeli tako manj dela z birokracijo in tudi socialni delavci bi se lahko bolj posvetili delu na terenu, torej tam, kjer jih ljudje res potrebujejo. Eden izmed ključnih problemov socialne politike je, da imamo že več kot 80 odstotkov dolgotrajnih prejemnikov socialne pomoči. Teh ljudi večinoma ne moremo vključiti v programe aktivne politike zaposlovanja, ampak potrebujejo vmesne programe, t. i. programe socialne aktivacije.

Se pripravljajo spremembe tudi na področju pokojninske zakonodaje?

Naš pokojninski sistem je do leta 2020 finančno vzdržen, posamezne spremembe bomo uveljavljali postopoma. Do jeseni pa naj bi pripravili tako imenovano belo knjigo, podlago za strokovno razpravo o sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja po letu 2020, ko bodo demografske razmere bistveno drugačne.

Morda še to, pogovarjava se predvsem o starejši populaciji, vendar naše ministrstvo »pokriva« obdobja od rojstva do smrti. Zato moramo iskati ravnovesje in sinergijo med potrebami različnih generacij. Vsaka od njih ima legitimne zahteve. Naše poslanstvo je, da ne ustvarjamo konflikta in da iščemo rešitve, ki so dobre za vse generacije.

Želim, da bi ljudje čutili, da je državi mar zanje.

Rešitve morajo biti dobre za vse generacije.

 Anita Žmahar, fotografije: Tatjana Rodošek


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media