Najlepše, najboljše, najcenejše …
Vas reklame na televiziji in v tisku motijo ali vam kdaj tudi koristijo? Kako pogosto kupujete izdelke ali storitve, za katere izveste iz reklam?
Tone Fornezzi - Tof, humorist in novinar, Ljubljana: »Niso mi všeč enolične, puste reklame, duhovite pa rad pogledam. Motijo me tudi predolge reklame med filmi. Kupujem zaradi reklam ne, razen z eno izjemo: kupim, kar reklamiram sam, to je gel za sklepe. Zanimivo je, da me veliko ljudi sprašuje, ali je res, kar govorim, ali je to le prodajna poteza. Pa še kako res je, reklamo sem posnel potem, ko sem prodajalcu pohvalil kremo in je ta o tem obvestil proizvajalca.«
Lenka Puh, podjetnica, predsednica Razvojne zadruge Etri, Ljubljana: »S trženjem in promocijo lahko veliko prispevamo k spreminjanju navad potrošnikov na področju ekologije in etične ekonomije. Kot primer naj navedem zamenjavo plenic za enkratno uporabo, ki močno onesnažujejo okolje in so za starše velik strošek, s trajnejšimi plenicami iz blaga. Če je šlo v eno smer – k plenicam za enkratno uporabo v 6 mesecih, zakaj ne bi šlo tako hitro tudi nazaj – k plenicam za večkratno uporabo?«
Jasna Tepina, novinarka, Ljubljana: »Reklame dajejo medijem kruh, zato brez njih ne gre. Gledam pa jih ne, tudi ne kupujem zaradi oglasov. Močno me motijo agresivne reklame, v katerih se prav spakujejo, pa vse tiste, ki imajo potencialne kupce za neumne in jih podcenjujejo. Čudi pa me toliko reklam za avtomobile. Včasih so bile reklame veliko boljše, recimo, Na sončni strani Alp in Podarim – dobim. Bile so gledljive, duhovite. Tudi najmlajša hči je sodelovala v takšni reklami za čokolino.«
Polona Vetrih, igralka, Ljubljana: »Kolikor se pač da, ne gledam reklam na televiziji, jih ne poslušam na radiu, prezrem jih v časopisih in revijah. Ne zaupam jim, ker zavajajo in goljufajo potrošnike, pogosto so neokusne in mačistične, tudi jezik je grozen. Nas imajo za idiote? Pri nakupih upoštevam informacije, ki gredo od ust do ust, torej izkušnje prijateljev in znancev. Si pa izdelke natančno ogledam, preberem, kaj piše na deklaraciji, in dajem prednost slovenskim proizvodom, če so kakovostni.«
Diana Kobler, profesorica nemščine in angleščine, Ljubljana : »Reklame na televiziji me ne motijo, razen med kakšnim dobrim filmom. Nikoli še nisem kupila stvari ali storitve zaradi reklame. Na poštnem nabiralniku imam rumeno nalepko, zato reklamnih sporočil ne prejemam. Reklam trgovcev ne upoštevam. Najnadležnejši so zavarovalničarji, osebno pa se mi zdijo najneprijetnejši in najagresivnejši knjižni klubi.«
Eva Škofič Maurer, klovnesa, Ljubljana: »Pri nas smo se odrekli televizorju in tudi v tisku spregledamo oglaševanje. Ob študiju gledališke in radijske režije smo za vajo uporabili obliko reklame kot krajšo enoto z dramaturško strukturo, ki ima jasno sporočilo. Tudi zdaj reklame in oglase analiziram s tega zornega kota – in se ob nekaterih zgrozim, ob drugih pa z odobravanjem nasmejim. Name reklame ne vplivajo in kupujem le tisto, kar zares potrebujem.«
Irena Rotar, aktivistka za samooskrbo, Velika Pirešica: »Včasih so bile reklame realnejše in uporabne informacije o izdelkih in storitvah, danes pa so žal manipulacija z ljudmi. Pri potrošnikih vzbujajo želje in sanje nekoga drugega. Ljudje jedo tisto, kar pravi škatla, oblačijo se tako, kot prišepetavajo oglasi. Otrokom reklame vsiljujejo potrošniško miselnost, ko jih gledajo, so v transu, dihajo enako, z istim izrazom na obrazu, vse to vpliva na njihov pogled na življenje in prihodnost.«
Božo Vovk, igralec, Ljubljana: »Duhovite reklame z veseljem pogledam. Če pa so agresivne in se prepogosto ponavljajo, me spravijo v nejevoljo. Reklamirane izdelke si ogledam. Potem preverim, kaj resnično potrebujem, in če je izdelek ali storitev v redu, se odločim za nakup. Seveda morata biti za to ustrezna cena in kakovost. Opažam, da so cene v reklamah tudi zavajajoče. Ni mi všeč, ko cena najprej poskoči, nato jo pa z visokim popustom lažno znižajo.«
