Po poteh roparskih vitezov
Le nekaj metrov za zadnjimi ljubljanskimi zgradbami se začne Polhograjsko hribovje. Njegovi številni vrhovi vsakodnevno privabljajo številne obiskovalce. Hribovje je lepo v vseh letnih časih, če pa je z njegovimi potmi povezana še kakšna legenda, je izlet še toliko zanimivejši.
V zgodnjem srednjem veku je bilo področje današnje Slovenije bolj ali manj opuščeno. Šele v 10. stoletju so se viharne razmere nekoliko umirile. V tem času smo bili že del nemškega cesarstva in urejanje razmer je potekalo tako, da je plemiška gospoda na strateškem vrhu postavila grad in z njega obvladovala okolico. Relativna varnost pa je nato omogočila naselitev kmečkega prebivalstva.
Eden takšnih vrhov je Jetrbenk nad Golim Brdom. V njegovi okolici je bilo v zadnjem tisočletju postavljenih kar nekaj gradov. Vsi so se že davno spremenili v ruševine, ostale pa so legende o njihovem obstoju. Čeprav te nimajo nobene povezave z roparskimi vitezi, so zgodbe toliko zanimivejše, ko jih povežemo z avanturo in morebitnimi skritimi zakladi ter ugrabljenimi kraljičnami.
Najstarejši grad je dokazano stal na samem vrhu Jetrbenka na višini 774 metrov. Zgradili so ga minestrali Hartenbergi, ki so bili podložni grofom Spanheimom. Leta 1511 je grad porušil strahovit potres, ki je mimogrede porušil vso Slovenijo in tudi Furlanijo. Iz ruševin gradu so po legendi zgradili cerkev svetega Jakoba na Petelincu. Še nekoliko nižje na grebenu Gradišče je arhološko dokazan obstoj gradu Novi Hartenberg. Tudi ta grad je po stoletjih propadel in danes si lahko le bolj ali manj domišljamo temelje obrambnih stolpov in obzidja. Poleg omenjenih dveh gradov pa naj bi v bližini stal še tretji, a ta arheološko ni dokazan.
Po Polhograjskem hribovju je med gradovi speljana Pot roparskih vitezov. Pot je markirana, poleg tega pa je označena z lesenimi stebri in tablami s pojasnili. Lep dan prinese čas za izlet in na Jetrbenku in v njegovi okolici si lahko naredimo krožno pot, ki nas popelje mimo ostankov srednjeveške zgodovine.
Kako je kmet ukanil zmaja
Najbolje je začeti v Žlebah in se od tam povzpeti do cerkve svete Marjete. Po legendi je v bližnji votlini nekoč živel strašen zmaj. Da bi zadovoljil svoj apetit, je od kmetov v okolici vsak dan zahteval po eno ovco. Kmetom torej ni preostalo drugega, kot da so si breme razdelili in za vsak dan v letu žrtvovali po eno ovco. Nekega dne je bil na vrsti siromašen dninar. Ovca mu je tik pred tem poginila in vse je kazalo, da bo v zameno moral zmaju žrtvovati svojo prelepo hčer. Potem pa mu je na misel prišla krasna ideja. Poginulo ovco je odprl in njeno notranjost napolnil z živim apnom. Zmaj ni bil pozoren in je ovco požrl. Apno mu je razžrlo drobovje, tako da je poginil, kmetje pa so se znebili neprijetne nadloge.
Po dvajsetih minutah hoje nas pot popelje mimo ostankov Novega Hartenberga. Na tabli lahko izvemo podrobnosti o legi in zgodovini gradu. Pot se nato nadaljuje na severno pobočje Jetrbenka. Temačna pot se v trenutku spremeni, ko zavijemo na njegov greben, ki je obsijan s soncem. Od tod imamo le še nekaj deset minut hoje. Z vrha, na katerem stoji mogočen lesen križ, se odpre razgled daleč naokoli, med drugim na Ljubljano, za katero se zdi, da leži na dosegu roke.
Najlepše je, da nadaljujemo po Poti roparskih vitezov in se spustimo po vzhodnem grebenu Jetrbenka nazaj v dolino. Na polovici poti sredi gozda najdemo cerkev svetega Jakoba. Stoji pravzaprav sredi ničesar, brez posebnega razgleda in daleč od naselij. Znalo bi biti res, da so jo zgradili z materialom bližnjega podrtega gradu.
Od svetega Jakoba nadaljujemo v smeri pristopa in na izhodišču zaključimo pot. Lep izlet nam je vzel pol dneva in nas popeljal do razgledišč po Polhograjskem hribovju.
