BARVITA NIKARAGVA

Prosti čas | maj '15

Eden izmed vulkanov na otoku Ometepe

Srednjeameriška država Nikaragva je šestkrat večja od Slovenije in ima okoli šest milijonov prebivalcev. Neodvisna je že od daljnega leta 1821, imenuje pa se po Indijancih Nicarao, ki so naseljevali zahodne dele današnje države. Še danes živi velik del potomcev prvotnih prebivalcev, in prav zaradi tega me je zamikalo, da jo obiščem. Še posebej zato, ker se je zdelo potovanje po sosednji Kostariki podobno spoznavanju Španije.

Ticosi (Kostaričani) in Nicosi (Nikaragovci) se ne marajo preveč. Zgodbo o južnjakih in severnjakih poznajo tudi na tem koncu sveta. Le v tej so južnjaki pravzaprav severnjaki, saj leži Nikaragva severneje. Nicosi odhajajo v Kostariko zaradi zaposlitve in pravijo, da so Ticosi leni, saj se jim ne ljubi opravljati marsikaterega težjega dela. Nicosi pa v očeh Ticosov veljajo za sicer delovne, a neizobražene in neumne, in še za (pre)velike ljubitelje alkoholnih pijač.

Podam se v objem novega sveta: kaotičen živžav v obmejnem naselju spominja na mešanico bolšjega sejma, tržnice, barakarskega naselja in avtobusne postaje v času največje prometne konice. Sprevodnik samodejno pograbi moj nahrbtnik in ga potisne na streho razmajanega avtobusa, ki je nekoč vozil šolarje po ZDA. Potem so kot pomoč nerazvitim deželam prispeli v Nikaragvo, in niso končali na odpadu. Tu so jih kljub zastarelim motorjem, dotrajanim karoserijam in neudobni notranjosti hvaležno sprejeli. Ni je stvari, ki je ne bi znali popraviti. Tudi z obilo improvizacije, če pri roki ni pravih rezervnih delov. Tako ni nič čudnega, če so gume popolnoma brez profila, če vrata zaklepajo z obešanko, voznik pa sedi na malo udobnejšem vrtnem stolu …

Na trdih sedežih se je bilo nemogoče udobno namestiti, a vožnja kljub neštetim postankom ni bila dolgočasna. Ob vsakem postanku se je po avtobusu sprehodila četica prodajalcev vsega mogočega – od raznovrstnih prigrizkov in pijač do ur, knjig in bižuterije.

Kolonialni biser

Marsikje ulice poživljajo barve.

Najbolj me je presenetil obisk Granade, ki je ime dobila po slavnem španskem mestu. Ustanovljena je bila leta 1524 in je doživljala razcvet zaradi pomembne lege med tihomorsko in atlantsko obalo. Še danes je eno izmed najprivlačnejših mest v Srednji Ameriki, saj se ponaša s številnimi zgledno obnovljenimi kolonialnimi zgradbami iz španskega obdobja. Turiste privlači predvsem mestni predel ob ulici La Calzada, kjer se vrstijo restavracije, hoteli, turistične agencije, muzeji in trgovine s spominki. Toda le nekaj deset metrov stran poteka kaotičen vsakdan ob glavni mestni prometnici, na kateri je hkrati tudi glavna avtobusna postaja. V ulici vsako jutro oživi na desetine stojnic, med katerimi se prebijajo avtomobili, avtobusi, kolesarji in pešci. Na prodaj je prav vse, kar bi utegnili potrebovati, od sadja in zelenjave pa do tehničnih predmetov. Trgovanje gre domačinom odlično od rok, saj velikih nakupovalnih središč k sreči za zdaj še nimajo.

Med kupci se sprehajajo tudi podjetni menjalci denarja s šopi bankovcev v rokah. Menjave na črno nihče ne preganja. Domačini se obračajo nanje predvsem zato, ker poteka menjava precej hitreje kot v zbirokratiziranih bankah, menjalni tečaj pa je enak. Za evro dobite približno 35 cordob. Bankovci so zanimivi, saj so narejeni iz plastičnega materiala (polimer), ki so ga začeli v Ameriki uporabljati prvi.

Italijanski upokojenec na otoku

Mesto leži ob jezeru Nikaragva, ki je veliko skoraj kot pol Slovenije. Po njem je raztresenih okoli štiristo otokov, med katerimi so nekateri veliki komaj nekaj kvadratnih metrov. Na mnogih so si premožne družine omislile počitniške hiše ali celo razkošne hotele. Največji otok se imenuje Ometepe, saj je sestavljen iz dveh vulkanskih stožcev, Ometepe pa v indijanskem jeziku nahuati pomeni kraj dveh gora.

Trajekti pristajajo v kraju Moyogalpa. Malo večja vas premore dve živahni prometnici, ob katerih je ducat trgovin, preprostih gostinskih lokalov in penzionov. Pa še pošta in banka sta tu. Ter seveda nepogrešljiva cerkev. Vera je tu pomemben del življenja. Nekdanji indijanski bogovi in duhovi so večinoma že davno pozabljeni. Zato pa so domačini ravno tako predani katoliški veri, ki so jo v Ameriko skupaj z mečem in ognjem prinesli španski osvajalci.

Otok se ne ponaša s posebno lepimi plažami, a tudi rjavo obarvana voda ni najbolj privlačna za kopanje. Vendar domačini trdijo, da je čista. In da v njej ni nevarnih živali. Na otoku živi okoli 40.000 prebivalcev. Turistom je namenjenih le nekaj manjših družinskih hotelov. Gostje prihajajo na otok predvsem zaradi možnosti za pohodništvo in spoznavanje življenja na podeželju. Za domačine je zelo pomembno gojenje banan, nekaj pa je tudi plantaž kave in različnega tropskega sadja. Precejšnja nerazvitost otoka postaja zadnja leta njegova prednost. Narava je namreč dokaj ohranjena, kmetje pa se že tradicionalno opirajo na ekološko kmetovanje, saj nimajo denarja za umetna gnojila in pesticide. Tako je večina pridelkov ekoloških, pa čeprav brez certifikatov.

Kolonialna  podoba Granade

Prav ohranjena narava je pred leti pritegnila upokojenega Italijana Bruna, ki je kupil zapuščeno posestvo pri kraju Balgue. Poimenoval ga je El Zopilote (www.ometepezopilote.com). Bruno si je že doma zamislil samooskrbno ekološko kmetijo. Tako je ob preprosti hiši zasnoval vrtove po načelu permakulture in si izdelal naravno čistilno napravo za vodo, ki se je prečiščevala skozi velike tanke, polne vodnih rastlin. Nekaj let kasneje se mu je pridružil še sin Cristiano z majhno hčerko. Ker so za preživetje potrebovali tudi nekaj denarja, Brunova pokojnina pa ni ravno visoka, so zgradili več bambusovih bungalovov za goste. Tako danes Bruno skrbi za kmetovanje, Cristiano pa za vedno številnejše obiskovalce, ki jih razvajata tudi z dobro hrano. In kot se za Italijana spodobi, v veliki krušni peči pripravljata izvrstne pice. Ker je do jezera kar daleč, za goste pripravita različne dejavnosti: raziskovanje gozdnate okolice, kuharske tečaje, spoznavanje čebelarjenja in permakulture. Na ekološkem posestvu skrbno reciklirajo odpadke – organske kompostirajo, papir sežgejo, steklenice uporabijo za domače sokove, steklene kozarce pa za pesto, marmelade, vloženo sadje in zelenjavo. Vse te dobrote so tudi na prodaj. Povsod visijo napisi, ki tudi goste pozivajo k recikliranju ter racionalni porabi vode in elektrike.

 Trnova pot do demokracije

Nikaragvo je ob podpori ZDA dolga desetletja vodila diktatorska družina Somoza. Revolucionarji so jih po letih gverilskega bojevanja uspeli pregnati leta 1979. Nova oblast je nacionalizirala njihovo premoženje in začela urejati državo po vzgledu Sovjetske zveze in Kube. Američani so videli v tem novo grožnjo. Zato so začeli podpirati pristaše odstavljenega režima ter usposabljati gverilce, ki so z ozemlja sosednjih držav napadali vladne sile in uničevali gospodarske objekte. To je državo močno oslabilo in leta 1988 so po dolgoletni državljanski vojni sklenili premirje, zadnji gverilci pa so položili orožje šele leta 1997. Počasi se je začela trnova pot v demokracijo. Najpomembnejša gospodarska dejavnost Nikaragve je kmetijstvo, vendar ga zadnja leta dohaja turizem. Država ponuja podobno pokrajino s tropskimi obalami, deževnim gozdom in delujočimi vulkani kot sosednja Kostarika. Šibka stran je še vedno infrastruktura, toda razmere se počasi izboljšujejo. Nič čudnega, da postajata mesto Granada in morska obala vedno bolj priljubljena med tujci, ki se odločajo za nakup nepremičnine. To je sicer dvignilo cene nepremičnin, po drugi strani pa prihod tujcev in pritok denarja omogočata nove zaposlitve in preživetje delovnim domačinom.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media