Materija – v znamenju gasilcev
Jesenov drevored do cerkvice
Del Krasa med Čičarijo in Brkini se imenuje Matarsko podolje. Primorska avtocesta je le nekaj kilometrov stran. A le nekaj deset metrov stran od prometnih poti se začenja samoten zakraseli svet, dišeč po borovi smoli in brinu ter poln naravnih skrivnosti: brezen, dolin in jam. Matarske jame so med najbolj nedotaknjenimi pri nas, večinoma znane le jamarjem. Razen jame Dimnice.
Po Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen (Modrijan, 2009) je krajevno ime Materija verjetno tvorjeno iz romanske osebnoimenske osnove Mataro, ki spada k svetniškemu imenu Matej. Domnevo potrjuje dejstvo, da se je vas nekdaj imenovala tudi Santo Mattia. Materijo v občini Hrpelje-Kozina sestavljajo tri vasi: Bač pri Materiji, Povžane in Materija, najmanjša med njimi.
Ob prihodu v kraj sem že od daleč opazil veliko rdečo stavbo – gasilski dom Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Materija. Življenje krajanov je najtesneje povezano z gasilci, kar mi potrdi tudi mladi gasilec Matej. Po dogovoru s predsednikom društva mag. Valterjem Fabjančičem mi je razkazal njihove prostore. Vključno z muzejem, ki predstavlja več kot stoletno dediščino gasilstva v kraju. Najstarejša fotografija izvira iz leta 1908, ki ga štejejo za čas ustanovitve gasilskega društva. Zbirko je postavil eden bolj znanih članov društva Slavko Gerželj, ki je med drugim tudi fotograf, publicist in turistični vodnik, bil je aktiven udeleženec osamosvojitvenih procesov Slovenije.
Gasilski dom je tudi muzej.
Daleč je že leto 1912, ko je društvo pridobilo prvo ročno brizgalno črpalko na vozu s konjsko vprego. V društvu pa niso imeli v mislih le krotenja požarov, temveč so skrbeli tudi za ohranjanje slovenskega jezika s poveljevanjem v maternem jeziku, sodelovanjem v pevskih zborih, dramski sekciji in še kje. Nič čudnega, da so v času italijanskih oblastnikov delovanje društva prepovedali. Po vojni je gasilska dejavnost ponovno zaživela. Leta 1955 so s prostovoljnim delom zgradili prvi gasilski dom. Ta je postal sčasoma premajhen, zato so začeli graditi novega, ki so ga slovesno odprli ob praznovanju stote obletnice ustanovitve društva.
PGD Materija ima 164 članov iz okoliških krajev, najmlajši ima komaj 6 let, najstarejši pa spoštljivih 92. To je edino gasilsko društvo v občini Hrpelje-Kozina, zato imajo tudi več kot 50 intervencij na leto. Zaradi pogostih požarov v naravi je dobro organizirana gasilska služba tukaj nujno potrebna, še posebno ob trasi železniške proge. Gasilci pa pomagajo tudi pri reševanju v avtomobilskih nesrečah, pri iskanju pogrešanih, med poplavami, z dovažanjem pitne vode v suši, organizirajo krvodajalsko akcijo, sodelujejo pri varovanju otrok na prehodih za pešce v prvih šolskih dneh in še kaj bi se našlo. V društvu redno skrbijo za izobraževanje in pridobivanje novih članov. Poleg tega se udeležujejo tekmovanj, kjer se matarski gasilci pogosto uvrščajo na najvišja mesta. Leta 2012 so na evropskem prvenstvu v preverjanju znanja iz prve pomoči zasedli 9. mesto.
Razgled na slepo dolino
Gasilci so vsekakor srce Materije in večina krajanov je povezana z njimi. Mladi imajo v domu svoj klub, večnamenska dvorana pa je namenjena različnim prireditvam. Te poživljajo vaško življenje Matarcev, saj se sicer v kraju z okoli 300 prebivalci ne bi dogajalo kaj dosti. Pred dvajsetimi leti so še imeli šolo, danes je ostal samo še vrtec. Tudi trgovine in bencinskega servisa ni več, imajo pa gostilno, pošto in kar nekaj uspešnih podjetij.
Okolica ponuja številne možnosti za izlete v naravo. Najkrajši slikovit sprehod vodi le do kak kilometer oddaljene cerkvice sv. Jurija pri Taboru. Cerkev iz 17. stoletja je bila nekoč znana tudi pod imenom sv. Duh, pred leti so jo zgledno obnovili, tako je postal kulturni in zgodovinski spomenik, do katerega vodi jesenov drevored, tudi prijeten cilj izletnikov. Cerkev stoji nad prepadno steno, pod katero ponika potok Ločica. Z razgledne terase se odpirajo pogledi na slepo dolino z naseljem Gradišica. Te posebne doline so značilnost okolice Materije. Kjer se z Brkinov vlečejo pasovi fliša, voda ne ponika. Ko pa pride do apnenčastih tal, izdolbe vrtače in brezna ter izgine v podzemlje. Pred svojim koncem se doline običajno razširijo in tvorijo nekakšne oaze sredi zakrasele okolice. A žal se mnoge nekoč obdelane površine še vedno zaraščajo …
