Trdoživo filovsko lončarstvo
Stara muzejska domačija
V Filovcih v Prekmurju je nekoč delalo veliko lončarjev, a se z lončarstvom danes ukvarja v glavnem le še družina Bojnec. Imajo tudi zanimiv lončarski muzej, v katerem si obiskovalci lahko ogledajo izdelavo lončene posode, zbirko posod, ki so jih izdelali skozi čas, nekdanje bivalne razmere ter druge posebnosti iz ustvarjalnega življenja nekdanjih rodov.
Lončarski muzej v Filovcih je v lepo obnovljenih cimpračah, kjer ima vse prvobitno podobo, tudi nekdanja črna kuhinja. Obiskovalcem lončar praktično pokaže oblikovanje posode iz sveže gline.
Lončar v muzeju izdeluje posode.
Pred prvo svetovno vojno je samo v Filovcih delalo 90 lončarskih mojstrov. A je ta obrt hitro usihala, leta 1992 naj bi bilo v vsem Prekmurju le še šest lončarjev. Ilovico so nekoč tu uporabljali za gradnjo hiš, z njo so utrjevali tla, izdelovali peči, posodo. Prekmurski lončarski izdelki se razlikujejo od onih, ki jih izdelujejo na štajerski strani reke Mure in v drugih slovenskih pokrajinah. Izstopajo po značilnem loščenju in krašenju. Pod vplivom madžarskega obmejnega lončarstva so nekdaj pomurski lončarji posodo loščili večbarvno in jo bogato krasili z različnimi motivi.
Največji prekmurski lončarski izdelki so bili prostorni lonci za pranje hodnega platna. Te tako imenovane pare so izdelovali do začetka dvajsetega stoletja.
Svojstven mojstrski izpit
Cesarica Marija Terezija je dovolila, da so lahko Filovčani izdelovali lončeno posodo brez lončarske obrti. Včasih niso delali izpita, kot to počnejo obrtniki danes, pač pa je bilo potrebno le posameznikovo dejansko znanje. Če je nekdo znal narediti posodo, je imel kaj prodati in zaslužek mu je bil zagotovljen.
Mladi filovski lončarji so opravljali svojstven mojstrski izpit. Šlo je za utečen vaški običaj. Po treh letih priučevanja so prinašale matere mojstrom, ki so uvajali njihove sinove v pridobivanje lončarskih spretnosti, vrtanek (v okroglo kito spleten praznični kruh) in dva pinta vina (steklenica, ki drži liter in pol). Zbrani so kruh pojedli in ga zalili z vinom. S tem skromnim obredom so mlade lončarje »osloboudili« (osamosvojili). To navado so ohranjali vse do leta 1922.
Po tem letu so v Filovcih ustanovili lončarsko zadrugo. V njej so sodelovali tudi izkušeni lončarji iz sosednjih vasi. Bilo jih je nekaj deset. Mesečno so plačevali po dinar članarine. Plačevati so začeli tudi davek ter so bili registrirani pri mariborskem okrožnem sodišču. Tako so delovali do začetka druge svetovne vojne.
Filovske črne amfore
Poleg lončarskih spretnosti so morali biti Filovčani tudi spretni trgovci in prevozniki. Lončevino so v glavnem naložili na večje lesene kmečke vozove. Da se ni razbila, so jo zaščitili s slamo in s konjsko vprego so se potem napotili v oddaljene kraje na sejme ali proščenja. Tako so prodajali po Prekmurju, Štajerskem in celo na Hrvaškem. V bližnje kraje so se napotili na sejme kar peš. Lončarske izdelke so povezali in si jih nadeli na ramena. Suknjiče so si oblekli narobe, da jih med nošnjo ne bi umazali. Na pleča so si nadeli po dvajset ali več loncev. Tako je bilo do leta 1930.
Po drugi svetovni vojni so v Filovcih znova ustanovili svojo lončarsko zadrugo. A je bilo za lončarske izdelke vedno manj zanimanja, in je bila zadruga ukinjena. Po letu 1960 se je nekdo v Ljubljani spomnil, da so visoke črne amfore primeren okras stanovanj, in filovski lončarji so imeli naenkrat dovolj dela. Takrat se še ni toliko govorilo o kiču in črno okrasno posodje je šlo dobro v prodajo. Mojstrovine lončarjev si lahko obiskovalci ogledajo tudi na slikovitem stropu Plečnikove cerkve v Bogojini v bližini vasi Filovci.
Informacije: TIC Moravske Toplice, Kranjčeva ulica 3, 9226 Moravske Toplice
Tel. št.: 02 538 15 20, e-pošta: tic.moravci@siol.net
