Nanjo lahko vedno računajo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '15

Ivana Pelko

Ivana Pelko iz Dolenjskih Toplic, ki je za katedrom v osnovni šoli stala kar 43 let, zdaj pa je že peto leto v pokoju, je topla in nadvse rahločutna oseba, ki vidi in sliši vsak klic na pomoč. Predvsem pa zna prisluhniti ljudem v stiski, jih objeti in jim dokazati, da je za oblaki sonce. S svojimi izkušnjami in pozitivno energijo skupaj z drugimi dobrimi ljudmi vedno najde najustreznejšo rešitev za starejšega človeka, družino ali otroke.

Učiteljsko pot je začela leta 1967 v Gabrju pod Gorjanci. Po dveh letih je odšla poučevat na Dvor pri Žužemberku, zadnjih osem let pa je v Žužemberku poučevala 4. oziroma 5. razred ob uvedbi devetletke.

Takoj ko je postala učiteljica, je skupaj s poučevanjem in razredništvom prevzela tudi šolski Rdeči križ. Vse mogoče so počeli, da so dobili denar za revne otroke. »Nekateri otroci brez pomoči Rdečega križa sploh ne bi hodili na izlete in morda sploh ne bi videli morja.« Zbirali so tudi odpadne steklenice, papir, železo … in si tako prislužili denar za izlete. Ko se je pokazala potreba, je ves razred pomagal starejšim občanom zložiti drva, ličkati koruzo, luščiti fižol, pograbiti travo na vrtu itd. »Dobro je, da se otroci že v osnovni šoli naučijo pomagati pomoči potrebnim ljudem. Potem imajo toplo srce in odprte roke tudi, ko odrastejo.«

Pred tridesetimi leti je postala še tajnica krajevnega odbora RK v Dolenjskih Toplicah, zadnjih petnajst let pa je legendarna predsednica, tako vsaj pravijo domačini, saj je vedno tam, ko je treba kaj premakniti na bolje ali komu pomagati. Vsako leto organizira tudi občinski krvodajalski akciji, ki sta vedno dobro obiskani. Poskrbi tudi za srečanje krvodajalcev jubilantov, kjer jim podelijo priznanja in skromno darilce zahvale.

Izvem še, da živi sama, saj je že skoraj dvajset let vdova. Hčerka Maja je ravnateljica osnovne šole v Toplicah, starejša vnukinja Katja študira na Pedagoški akademiji v Ljubljani, mlajša Eva pa obiskuje splošno gimnazijo v Novem mestu.

Solidarnost še obstaja

Rdeči križ otrokom pogosto doplačuje vrtec, kosilo ali malico, kakšen evro pa primaknejo tudi za šolski izlet, šolo v naravi ali za kolonijo na Debelem rtiču. Ugotavlja, da je na deželi več solidarnosti in da se tu ljudje več družijo med seboj, zato je manj osamljenih. Topliški Rdeči križ vsako leto pripravi srečanje za občane, ki so starejši od sedemdeset let. Člani krožka RK pa jim z mentorico pripravijo kulturni program.

Za starejše občane res vzorno skrbijo. »Ob novem letu prostovoljke vsakemu odnesejo darilo s čestitko, ki jo izdelajo člani krožka. Redno obiskujemo tudi vse občane, ki bivajo v domovih za starejše po Dolenjskem, ter jih obdarimo s skromnim darilom.« Večje darilo dobijo devetdesetletniki in tisti, ki so to letnico že prekoračili in jih je v njihovem kraju trenutno sedemindvajset. Lani so pripravili nepozabno druženje Anici Oblak, prvi stoletnici v njihovi občini, ki je še vedno živahna gospa in rada bere revije in časopise.

Kako pridejo do denarja? »Nekaj zberemo s članarino, nekaj dobimo od občine, nekaj naprosimo tu in tam.« Ker vsakemu povedo, za kaj je namenjen denar, in o tem Ivana redno piše tudi v Vrelec, glasilo Dolenjskih Toplic, jim vsi radi darujejo, saj vedo, da bo denar prišel v prave roke.

»Socialno šibkim štirikrat na leto delimo izredne pakete s hrano, kar pripeljemo iz občinske zveze RK v Novem mestu,« še doda. Iz lastnih sredstev pa vse leto po potrebi družinam in posameznikom pripravijo pakete z živili. Veliko živil naberejo z akcijo Košarica RK, ki poteka v treh trgovinah v občini, vedno se jim pridruži njihova osnovna šola. Redno pečejo kruh tudi za akcijo Drobtinica.

Lani so prvič zbirali darila za otroke tudi v kulturnem domu. Občani so pridno polnili veliko košaro in pomoči potrebni otroci so pred novim letom prejeli res lepe pakete. »Vesela sem tudi, če mi kdo kar na dom prinese oblačila in vse, česar ne potrebuje in kar je lepo ohranjeno. Vse, kar dobimo aktivisti Rdečega križa, konča pri pravih ljudeh,« zatrdi, a ne pove, da je tudi s tem veliko dela in organiziranja. »Lani smo poleg rednega dela, kamor spada še brezplačno merjenje krvnega tlaka, sladkorja in holesterola, zbrali okoli tri tone pomoči za Rekovac v Srbiji, ki so ga prizadele lanske poplave,« našteva in nam pove, da je to občina, s katero so Dolenjske Toplice pobratene.

Potem me zaprosi, če zapišem, da kar 80 odstotkov članarine ostane v domačem kraju, samo 20 odstotkov jo dobi RK Novo mesto, ki pa z enkratno pomočjo po potrebi pomaga tudi njihovim občanom (plačilo položnic, drv itd.).

Ni ji hudo delati brezplačno. »Moje plačilo je nasmeh in stisk roke tistega, ki ga obiščem in mu polepšam dan ali pa mu pomagam iz stiske«. Prepričana je, da se dobrodelnosti ne da plačati z denarjem. »Zdi se mi, da je bila meni položena že v zibelko. In dokler bom živa in bom zmogla, bom skušala ljudem pomagati,« pravi Ivana. Sicer pa jo jezi slovenska država, ki nikakor ni izpolnila njenih pričakovanj. »Socialno ogroženi dobijo socialno pomoč. Vendar to v resnici ni pomoč, saj jo morajo vrniti oni ali po njihovi smrti dediči. Torej dobijo v bistvu posojilo! Tajkuni pa so dobili od državnih bank kredite, ki jim jih v resnici sploh ni treba vrniti. To pomeni, da so v bistvu od države dobili socialno pomoč?

Zdaj čaka, da se bodo Slovenci in Slovenke zbudili iz malodušja in zahtevali pravno in pravično državo za vse. »Na njihovi strani bom,« zatrdi Ivana Pelko.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media