Suhi kraški zidovi
Značilna podoba Krasa
Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo Kras? Na pršut in teran, bore ter burjo in ruj? Kaj pa tisto, kar je dalo samemu Krasu ime? Beseda kras pomeni kamnito pokrajino, še prej pa sam kamen.
Že zelo zgodaj je človek začel zlagati kamenje, da bi očistil teren in ga hkrati uporabil tudi za zidavo. Najstarejši zidovi so postavljeni brez vezave – malte in zaradi tega jim rečemo, da so postavljeni v tehniki suhozidne gradnje. Prve suhe zidove so našli v jamah, medtem ko se je njihova gradnja razmahnila v bronasti in železni dobi. To je bil čas, ko so starodobni Kraševci za vedno kraško naravno krajino preoblikovali v kulturno, ko je Kras začel kazati podobo, kot jo poznamo še danes.
V 1. tisočletju pred Kristusom se začnejo na vzpetinah in na naravno zavarovanih mestih pojavljati gradišča. To so utrjene naselbine z mogočnimi obzidji, ki so zgrajena v tehniki suhozidne gradnje. Gradišča so kraška arhitektura, ki je za vedno spremenila videz pokrajine in je dominirala v prostoru več tisoč let, vse dokler se Kras ni začel zaraščati. Domnevajo, da so v istem času začeli graditi tudi druge suhe zidove na pašnikih in poljih, ki so tako značilni za kraško pokrajino.
Zid (ni) enak zidu
Hiška pri Volčjem Gradu
Čeprav je obiskovalcu na Krasu kamen enak kamnu in zid enak zidu, domačini ločijo zidove po načinu gradnje in namembnosti. Za vrtne zidove pravijo, da so najlepši, saj stojijo še v bližini hiš. Travnike in njive omejujejo ogradni, tudi pašniki so zaščiteni z zidovi, da živina ni pobegnila na sosedov part ali obratno. Vinogradniški so ravno tako ščitili obdelovalno površino pred živalmi, nekateri pa so postavljeni tudi za oporo trtam. Kjer je bil teren nagnjen, so gradili podporne zidove, da bi preprečili izpiranje ali podor prsti. Kolovozni zidovi obrobljajo poljske poti, ki vodijo na njivice ali gmajno.
Poleg zidov so na Krasu znane tudi druge suhozidne gradnje: mejniki, opore za trte, zavetja za pastirčke, železniški nasipi, vojaški okopi, apnenice, kali, vodnjaki, ledenice, groblje, obzidani izviri. Vsekakor so posebnost in biser kraške gradnje hiške. Služile so pastirju, da si je v njih poiskal zavetje. Če so vsi zidovi potrebovali znanje graditelja, ki se je prenašalo iz roda v rod, je hiška zahtevala prav posebno spretnost – njen streha je namreč grajena v kupolo. Brez pravega znanja nista ne hiška ne navaden zid prav dolgo kljubovala času in vremenskim nevšečnostim.
Zaradi opuščanja kmečkega načina življenja počasi izginevajo tudi kraški suhi zidovi. Propadajo zaradi nevzdrževanja in tudi zaradi zaraščanja in celo namernega rušenja. Med Kraševci se je začela prebujati zavest, da brez poudarjanja pomembnosti te vrste dediščine in prenašanja znanja na mlajše mojstre Kras ne bo več kazal tiste podobe, ki smo je vajeni. V okviru evropskega projekta so začeli organizirati obnove suhih zidov, izobraževanja in izdali Priročnik kraške suhozidne gradnje.
