Kovači smo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | apr. '15

Trije rodovi kovačev družine Skubic

Oče Franc, sin Brane in vnuk Gregor Skubic iz Srednjega Lipovca ohranjajo prvotno kovaško obrt, ki je pri nas vse redkejša. Žal je kovaštvo v svojem primarnem pomenu v Sloveniji skoraj že izginilo, saj tisti, ki še kujejo, delajo predvsem kot umetnostni kovači. Tudi v Kropi, ki velja za zibelko slovenskega kovaštva, nismo našli kovača v prvotnem pomenu besede. Smo pa družino, ki prenaša to obrt iz roda v rod, odkrili v suhokrajinski vasi Srednji Lipovec nad Dvorom.

Z ognjem in železom so delali rodovi družine Skubic. Tudi danes je delavnica 87-letnega Franca Skubica, ki izhaja iz bližnjega Ajdovca, skoraj taka, kot je bila nekoč – ročni sveder za železo, železno nakovalo, kurišče in ročni meh, ki žerjavico še bolj razžari kot sodobni meh na ventilator (ta žerjavico preveč razpihne) … Vsi trije Skubičevi rodovi, ki še kujejo, uporabljajo mnoge stare pripomočke ter orodja in tudi ročni meh je še vedno aktualen. »Tudi moj stari oče in oče sta bila kovača, zato je bilo jasno, da bom kovač tudi jaz .Čeprav je danes kovaštvo nekaj čisto drugega, kot je bilo nekoč, uporabljamo to, s čimer so kovali že moji predniki,« pripoveduje Franc Skubic, ki pri svojih 87 letih še rad kuje. Njegova 82-letna žena pa doda, da je kovačija zanj kot terapija. »Še vedno gre vsak dan v delavnico. Če pa me potrebuje, potolče s kladivom po železnem nakovalu, in to tako zelo odmeva, da ga slišim v zgornje nadstropje ...« Pa tudi gospa Jožefa ima svoj način »telefoniranja« možu – z metlo potolče po tleh in Franc v delavnici to zasliši. Bila je vpeta v moževo delo, predvsem pa je bila »zadolžena« za meh oz. za vzdrževanje ognja. Nekoč so menda tudi ženske kovale – ženske so bile od nekdaj skrbnice ognja v hiši, zato naj bi jim to delo »pripadalo«. Franc pa se spominja, da so starejši pripovedovali, kako so še zlasti med vojno ženske prevzemale kovačije oz. jih ohranjale žive.

Za 87-letnega Franca Skubica je delo v delavnici kot terapija. Včasih naredi še kakšen okrasni izdelek, toda njihova kovačija ostaja zvesta predvsem klasičnemu kovaštvu.

 Oče Franc opisuje naporno delo kovača, ki je bil vedno v vročini in zato tudi pogosto žejen. Mnogi so žejo utapljali v alkoholu, o čemer poje tudi stara ljudska pesem, ki nam jo zrecitira: »… kovači so berači, so mlinarji tatje, trgovci so goljufi, birti pa fajn ljudje ...« Toda pesem je povzela le skrajnosti – nekoč so kovačije cvetele, in če je bil gospodar odgovoren in skrben, je lahko preživel še tako številno družino. »Bili so časi, ko smo vsi kovači imeli vedno veliko dela – podkovali smo konje, popravljali vozove, delali orodja – pluge, brane, kovali žeblje, izdelovali ključe, verige … Ker takrat še nismo imeli elektrike, je bilo delo, ki ga nikoli ni zmanjkalo, še toliko težje.«

Mojstrski izpit

Mladega Franca Skubica je oče kmalu vključil v delo – od desetega leta naprej mu je že pomagal v kovačiji. Nato pa ga je oče poslal v uk še k raznim mojstrom, saj se je zavedal, da mora pridobiti veliko znanja in videti, kako se dela in živi drugje. Poleg tega pa je šel Franc Skubic še v podkovarsko-veterinarsko šolo na Poljanski cesti v Ljubljani. Po šestih mesecih izobraževanja se je lahko prijavil za mojstrski izpit na tem specifičnem področju, saj je poleg kovaškega znanja usvojil še znanje za pravilno delo z živalmi, ko je podkoval konje, in za to, da je lahko skrbel za rezanje krempljev oz. strgal podplate govedi. Ni bilo prav veliko kovačev, ki bi se šolali tudi v tej smeri, pri Skubičevih pa so se zavedali, da sta v znanju napredek in prihodnost.

Sicer pa so bili po vojni časi za kovače – tako kot za vse obrti – slabi, zato jih je večina opustila obrt in se zaposlila v tovarnah, kjer je bila plača zagotovljena, delo pa lažje kot v kovačiji. Toda Franc se svojemu delu in tradiciji ni hotel odpovedati, zato je odprl obrt, plačeval visoke davke in težko živel. Posledica tega je tudi njegova pokojnina – slabih 200 evrov. Klasično kovaštvo je usihalo, saj je bilo konj za delo in za »fure« vse manj, v trgovinah je bilo na izbiro vse več industrijsko izdelanega orodja. Kovačije pa so životarile.

Strup za plevel

Zato štirje Skubičevi otroci niso razmišljali o nadaljevanju očetove obrti. Le danes 59-letni Brane je po »šihtu« v Novolesu pomagal očetu v delavnici in skrbel tudi za to, da ohrani družinsko tradicijo. Sprva je bilo kovaštvo hobi, ko pa je zaradi stečaja podjetja ostal brez službe, se je tega dela resneje lotil. »Samo od kovačije ne bi mogli živeti – to je dopolnilna dejavnost na naši kmetiji. Izdelujemo tudi sekire in rezila za mesarstvo, tudi kosilnice in traktorje popravljamo pa kakšno verigo in še kaj takega 'poštimamo'. Izdelujemo tudi vrtno in poljsko orodje. Naše orodje je kljub veliki konkurenci zanimivo, ker je to ročno kovano jekleno orodje. To, ki je v ognju kovano, je mnogo kakovostnejše od industrijsko izdelanega. Naše izdelke predstavljam na dveh okoliških sejmih in zanimanja je kar nekaj. Toda to orodje je tako kakovostno, da zaleže tako rekoč za vedno … Zato prodaja ni velika – ko ga kupiš, ga imaš do konca.« Sicer pa so njihovo orodje naši izseljenci odnesli tudi že v Švico in Ameriko. Pokaže ostro motiko, ki se je je prijel vzdevek 'strup za plevel'. Doda, da je to tudi ekološko orodje, saj je tako učinkovito, da za uničevanje plevela ni treba uporabljati nobenih dodatkov oz. kemikalij. Njegova mama, gospa Jožefa, pa pove, da imajo tudi veliko različnih oblik motik, 'kljukic', srpov itd. Tudi sama je s svojimi izkušnjami svetovala, kako oblikovati posamezne kose – na primer motiko za izkopavanje krompirja. Ergonomično oblikovani pripomočki za delo na vrtu in njivi različnih oblik in velikosti – vse to je narejeno s premislekom, da bi bilo delo lažje in učinkovitejše opravljeno.

Florjanovo in kuhanje oglja

Vedno znova pogovor nanese na pretekle čase, na 'zlata leta kovačij', ki se s časovne razdalje svetijo samo v najlepši luči. Dosledno so spoštovali tudi florjanovo – praznik, na katerega niso delali, pa tudi kuhali ne, saj na ta dan ogenj ni smel goreti. Sicer pa je bila njihova hrana revna: » V kropu krompir, včasih žganci in zelje pa kakšen fižol ... To so dan na dan jedli naši kovači – danes si tega ne znamo več predstavljati,« poudari gospa Jožefa.

Med kovaške spomine pa spada tudi kopa – kuhanje oglja. Tudi to je pri Skubičevih še živo – vsako leto ga kuhajo tudi v sklopu značilne turistične prireditve v Žužemberku, kuhajo pa ga seveda tudi za svoje potrebe. »Danes meh poganja električni motor, ki naše delo precej olajša, še vedno pa potrebujemo tudi nekaj oglja – okoli 600 kg na leto. Dokler pa še nismo imeli elektrike, smo ga porabili 1600 kilogramov in tudi več,« pravi Franc Skubic. Kuhanje oglja je obred in praznik hkrati – za kopo potrebujejo približno 25 metrov drv, postavlja pa jo do devet ljudi – vsa družina in še kdo. Oglje se kuha v kopi 14 dni, kopa pa ne sme biti niti za trenutek sama, zato je biti oglar velika in odgovorna naloga. Pa tudi lepa – kovač, ki je bil vedno zaprt v vročem in temačnem prostoru, je za časa kuhanja oglja prišel v gozd, na trate, v naravo in se naužil svežega zraka.

Novi rod

Mama Jožefa, oče Franc, sin Brane in vnuk Gregor, ki je že kot otrok izdelal znak za njihovo kovačijo.

 Gospod Brane Skubic ima tri otroke, 37-letni Gregor je po poklicu strojni tehnik in tako kovaštvu najbližje. Ko se vrne iz službe v Žužemberku, gre rad v delavnico. Zaveda pa se, da potrebuje sodobno kovaštvo tudi trg oz. marketinško podporo. »Danes ljudje zelo cenijo kakovost in ročno delo – zato tudi v 'klasičnem kovaštvu na sodoben način' dela ne bo zmanjkalo, le strategijo je treba prav zastaviti …« Ljubezen do kovaštva bo Gregor prenesel tudi na svoje otroke.

Besedilo in fotografije: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media