Pomlad z vzpenjavkami
Voščenka ali Hoya carnosa je priljubljena popenjavka, ki naj tudi poleti ostane v sobnem okolju.
Z vzpenjavkami v bivanjskem okolju ustvarjamo navpično razsežnost, ki je nežnejša od togih vej grmovnic ali drevesnih stebel. Izbira med vrstami in sortami je velika, botaniki pa bi jih delili na takšne, ki se oklepajo z viticami, z oprijemalnimi koreninami ali pa se ovijajo po oporah z vedno iščočim gibanjem rastočih vršičkov. Mnoge cenimo predvsem zaradi osvežujoče zelenega listja, kjer je včasih zelenina celo popestrena z dodatno obarvanostjo. Spet druge najraje sprejemamo, ko se bujno razcvetijo.
Navadna voščenka je bujno rastoča sobna vzpenjavka, a njeni izrazito zvezdasti cvetovi so združeni v zbita kobulasta socvetja. Posamezni cvetki so videti, kot bi bili izrezljani iz voska, kar rastlini daje ime. Najbolj znana je vrsta Hoya carnosa, doma od Kitajske do Avstralije, v topli razprostranjenosti pa menda v divjini raste še kar 200 sorodnic. Omenjena vrsta ima kremasto bele cvetove z rožnatim nadihom, sredina pa je izrazitejše rožnata. Podobno cvetita tudi pisanolisten različek ter sorta z zavitimi listi. Ob križanju z drugimi vrstami je nastalo še nekaj sort in tako je izbira obogatena tudi z močneje obarvanimi cvetovi – od belega do zamolklo rdečega. Oskrba voščenke ni pretirano zahtevna, potrebuje le nekaj več zračne vlažnosti, zato naj ne bo ravno nad radiatorjem. Tudi poleti jo imamo v stanovanju in stalno privezujemo poganjke, da v prostoru ne postane nadležna. Za zalivanje uporabljamo mehko vodo sobne temperature. Porezane poganjke lahko seveda uporabimo za potaknjence.
Prijetno vonjava belina
Takšni beli in dehteči cvetovi so se vsaj nekoč precej pogosto znašli v poročnih dekoracijah, zato rastlini včasih rečejo nevestin venček – Stephanotis floribunda.
Tako bi na hitro označili cvetove stefanotisa (Stephanotis floribunda), mnogi ga imenujejo kar nevestin venček. To je sobna vzpenjavka z bleščeče zelenimi listi in cvetovi voščenega otipa, ki je z le petimi sorodnimi vrstami doma na Madagaskarju. Že po tem lahko sklepamo, da imajo rastline rade toploto in se najbolje počutijo pri 20 do 24 stopinjah, le med zimskim počitkom je lahko temperatura do 16 stopinj Celzija. Takrat naj bo bolj na suhem. V domači oskrbi zacveti v svojem naravnem ritmu poleti, vrtnarji pa znajo z dodatnim osvetljevanjem cvetenje prestaviti tudi v druge letne čase. Kupljene cvetoče rastline, vedno napeljane na opore, previdno dognojujemo, sicer pa je redno in obilnejše zalivanje z dodatki hranil priporočljivo le v času rasti. Premočne neposredne sončne pripeke ne mara in tudi trda voda ji ni všeč. Pazimo, da voda ne ostaja v podstavku. Prav pri zalivanju lahko naredimo največ napak, kar se pokaže s poškodbami, s klorozo zaradi trde vode in gnitjem korenin zaradi zastajajoče mokrote. Sicer pa je to zdrava in trpežna rastlina brez omembe vrednih bolezni in škodljivcev. Rastlina lahko požene tudi meter dolge poganjke, ki jih razpeljemo po opori, ko so nam odveč, jih brez škode skrajšamo. To počnemo spomladi, po prezimovanju, in takrat jih po potrebi tudi presajamo.
Plodovi in cvetna simbolika
Pasijonke so doma na območjih s tropskim ali subtropskim podnebjem, zato lahko nekatere odpornejše vrste ostanejo na prostem pri nas le v ugodnejših primorskih legah. Običajno jih posadimo v posode, kjer njihove poganjke napeljujemo po opori. Najpogostejša in tudi sorazmerno odporna je vrsta Passiflora caerulea, iz katere izvira tudi precej gojenih sort. Pomemben delež pri priljubljenosti ima zgradba cveta, ki simbolizira dogajanje velikega tedna, trpljenja, mučilnih orodij, saj s tridelnim pestičem nakazuje tri žeblje, pod tem je petero prašnikov, v sredini cveta pa razprostrt venec spominja na trnovo krono. Pomlad je pravi čas za obrezovanje in pripravo potaknjencev. Lanskoletne poganjke skrajšamo na štiri brste in iz njih bodo odgnali vršički s cvetnimi nastavki v zalistjih. Cvetni popki se razvijajo poleti in se drug za drugim odpirajo kar nekaj tednov. Pasijonke se krasijo z lepim cvetjem, v njim ustreznem podnebju pa nekatere vrste predstavljajo pomembno sadno rastlino, saj iz plodov ob sveži uporabi pripravljajo tudi sokove in druge sadne izdelke. Med gospodarsko pomembnimi sta dve vrsti – Passiflora edulis in P. quadrangularis, ki pa se obe ponašata tudi z vpadljivim cvetjem. Vse pasijonke imajo nekaj skupnih zahtev. Pozimi se dobro počutijo v svetlem prezimovališču, kjer je dovolj okoli 10 stopinj Celzija. V tem času poganjki pogosto odvržejo vse listje, kar ni nič narobe. Poleti so lahko posode s pasijonkami na prostem, tudi zakopane v vrtu. Iz redilne prsti bodo bogato cvetele v sončnem in suhem poletju.
Vzpenjave enoletnice
Za bogato poletno cvetenje pasijonke, cvet na sliki spada k vrsti Passiflora quadrangularis, je spomladi priporočljivo krepko krajšanje lanskoletnih poganjkov.
Za gojenje na vrtu ali celo na balkonu seveda obstaja tudi nekaj mikavnih popenjavk. Ostajamo pri enoletnicah. Zaradi dvojne uporabnosti ne bi smeli omalovaževati turškega fižola (Phaseolus coccineus), ki je cvetni lepotec z debelim in okusnim zrnjem. Veliko cvetje je lahko glede na sorto belo, rdeče ali belo-rdeče. Ni nujno, da vzpenjavim bilkam za oporo ponudimo klasične prekle, lahko lokasto upognemo primerne vrbove ali leskove veje ali postavimo celo kovinsko ogrodje. Zadnja leta so močno priljubljene tunbergije (Thunbergia alata), ki so izrazite enoletnice za vrt, balkon ali tudi kot nasad v posodah. Enako vneto cvetijo, če jim pokažemo pot navzgor ali pa jih pustimo, da visijo navzdol. Nekoč je bila znana le rumenocvetna različica s skoraj črnim očesom in zato znana kot črnooka suzana. Zdaj so na voljo tudi bele in oranžne sorte. Vsekakor je mogoča vzgoja sadik v lončkih na okenski polici, na prosto pa jih pred sredino maja ne smemo postaviti.
