Hrana uravnava kislinsko-bazično ravnotežje v telesu

Dobro počutje | apr. '15

Za trdno zdravje je uravnoteženo kislinsko-bazično razmerje, uravnan pH, izrednega pomena. Uravnotežena prehrana daje organizmu vse, kar potrebuje. Ključnega pomena sta količina in pestrost hranil, ki jih dobimo z živili. Ravnotežje ali neravnotežje hranil se pokaže v vrsti ostankov, ki vplivajo na kislost ali bazičnost v telesu. Prevelike količine odpadnih snovi, zlasti kislin, ki se nalagajo v tkivih, prej ali slej privedejo do bolezni.

Da bi to razumeli, moramo najprej spoznati, kaj je pH-vrednost. Kisline in baze je leta 1923 definiral danski fizik in anorganski kemik Johannes Nicolaus Brönstedt. Njegova lestvica obsega 14 stopenj za kisline in baze, in ta razdelitev velja še danes. Po definiciji so kisline snovi, ki oddajajo protone, baze pa jih sprejemajo. Enota je pH-vrednost, pri tem ima najmočnejša kislina pH-vrednost 1, najmočnejša baza pa 14. Nevtralna tekočina ima torej pH-vrednost 7, kar pomeni, da pri tej vrednosti ni ne presežka bazične ne kisle spojine.

Pri zdravem organizmu je stanje rahlo bazično, nekako okrog pH-vrednosti 7,4, toda v različnih delih telesa, v posameznih organih, je pH-vrednost različna. To je nujno že zaradi prebave in presnove, saj je v vsakem organu potrebna različna koncentracija kislin za optimalno delovanje. Tako moramo imeti v želodcu izrazito kisle razmere, v črevesju pa bazične; le tako lahko prebavimo hrano kot celoto. No, kri zdravega človeka mora imeti pH-vrednost med 7,35 in 7,45. Če je pH-vrednost pod 7 ali nad 7,8, to v drastičnem primeru vodi v smrt. Danes razmeroma hitro zakisamo telo, zato je toliko pozivov k razkisanju.

Pri presnovi organskih in anorganskih snovi iz hrane nastajajo bazični ali kisli ostanki. Tako je znano, da beljakovinska in ogljikovohidratna hrana dajeta odpadne snovi kislega značaja, podobno kot minerali (fosfor, žveplo, jod, klor, brom, baker in silicij). Zelenjava, ki je bogata z minerali (kalcij, kalij, magnezij, natrij, železo in mangan), pa pušča bazične ostanke. Pazimo: nikakor ne smemo enačiti okusa živila, na primer kisle limone, s končnim rezultatom po razgradnji. Limona daje namreč bazični ostanek. In tudi ne smemo mešati nujnosti prehoda hrane skozi kislinsko in bazično okolje prebavnega trakta s kislim ali bazičnim ostankom po končani razgradnji.

Hrana mora potovati skozi obe okolji

Tako je kislo okolje želodca zelo pomembno za učinkovito delovanje encimov, kjer poteka večji del prebave hrane. Kislost zagotavlja želodčna solna kislina, ki jo telo samo proizvaja. Vse druge kisline so stranski proizvod pri presnovi in jih moramo čim prej izločiti. Močna solna kislina uniči škodljive mikroorganizme, ki jih nehote vnesemo s hrano, ter tudi velik del šibkih kislin. A le normalna količina solne kisline bo zagotovila sprotno uničevanje škodljivih kislin. Ob neustrezni ali nezadostni solni kislini v želodcu bodo odpadne kisline ostajale v telesu. ''Dober želodec'' torej skrbi, da ne bomo zakisali telesa in bodo encimi popolnoma razgradili beljakovinsko hrano, zagotovili absorpcijo esencialnih aminokislin ter vitaminov B12, B9 in mineralov kalcija in magnezija.

Moramo si zapomniti, da je solna kislina v želodcu posredno odgovorna tudi za pravilno delovanje presnovnih procesov v bazičnem črevesnem delu prebavnega trakta. Kdor nima ustrezne kisline v želodcu, tudi nima dobre prebave v celoti. Če neprebavljeni ali delno prebavljeni kosi hrane potujejo naprej, se v bazičnem delu ne bodo nikdar prebavili do konca.

Solna kislina se izloča v skladu s potrebami, večje kot so ''prebavne zahteve'', več se je bo izločilo. Vendar ta mehanizem po 35. letu počasi slabi. In prek zapletenega mehanizma sporočil, ki jih prenaša hormon sekretin, bo trebušna slinavka v dvanajstnik izločila točno odmerjene količine svojega ''soka'', ki vsebuje bazične bikarbonatne ione, da bodo ti nevtralizirali kislino in kisle ostanke iz želodca. Bazični ioni poskrbijo za bazično okolje v dvanajstniku. Želodec in dvanajstnik loči pilorično ustje, nekakšna ''vrata'', ki se odprejo le tedaj, ko je v dvanajstniku dovolj alkalnih ionov, da bi ti lahko nevtralizirali hrano iz želodca. Če pa smo na primer dehidrirani, je bikarbonatne raztopine premalo in ustje se ne bo odprlo; ''kisla hrana'' bo tako ostala v želodcu, kar bomo občutili kot pekočo zgago.

Vse pH-vrednosti v prebavnih organih in tkivih imajo določeno toleranco kislosti in bazičnosti, ki je ne bi smeli preseči, da ohranimo zdravje. Tako je na primer območje pH prebavnih encimov v jetrih med 7,1 in 8,5, v žolču pa je pH-vrednost od 5,0 do 7,7. Če je katera od mejnih pH-vrednosti presežena, prebavni encimi ne bodo delovali ustrezno ali sploh ne. Na srečo imajo telesni sistemi precej široko območje pH, na katerem delujejo, saj telo teži k ravnovesju in ohranjanju življenja.

Izjema je kri, kjer je območje zelo ozko, od pH 7,35 do pH 7,45. Zaradi tega daje telo prednost vzdrževanju pH krvi. Takojšnja posledica neustreznega enostranskega prehranjevanja je, da začnejo prebavni encimi delovati nepopolno, saj telo porabi alkalne ione za uravnavanje pH krvi.

Preveč zakisano telo

Z raziskavami so nesporno potrdili, da je porušeno kislinsko-bazično ravnotežje najpogosteje posledica preobremenitve organizma s hrano, ki povzroča povečano tvorbo kislin v telesu. Telo ima sicer na razpolago lastne mehanizme nevtralizacije odvečnih kislin, vendar je njihova sposobnost omejena glede na količine zaužite beljakovinske in ogljikovohidratne hrane.

Ko ga telo ne zmore več uravnavati in je porušeno v eni ali drugi smeri, nastopijo bolezni. Raziskovalci menijo, da je optimalna sestava hrane iz 80 odstotkov bazičnega in 20 odstotkov kislega ''značaja'' ob poudarku, da je pravo razmerje vendar odvisno od vsakega posameznika. Dokaz za nujnost uravnoteženega prehranjevanja so empirične raziskave iz leta 1993, ki so pokazale, da je imela skoraj tretjina strogih vegetarijancev zakisano telo, čeprav so uživali le hrano z bazičnim ostankom, ter da je imelo bazični urin 17 odstotkov tistih, ki so uživali mešano, tudi ''kislo'' hrano.

Pomembno je vedeti, da se je količina hranil v živilih, zlasti mineralov (nosilci bazičnosti) v sadju in zelenjavi, zaradi načina pridelave v zadnjih 50 letih močno zmanjšala, zato je nujno uživati še več sadja in zelenjave.

Katera hrana zakisa in katera alkalizira telo?

Zakaj je razmerje tako pogosto porušeno?

Morda so razlogi na prvi pogled presenetljivi, a so nesporni. Najprej: danes uživamo preveč nesezonske hrane, ki k nam prihaja z oddaljenih območij, kjer so drugačne pedološke in podnebne razmere. Vse več hrane pridelujemo v rastlinjakih v nadzorovanih pogojih, vse več je tudi pridelave brez zemlje na raztopinah mineralnih snovi in vode, vse več je novih hibridov, ki dajejo visok pridelek, se dobro skladiščijo in dolgo zdržijo, a so mineralno prazni. Spremenjeni so kmetijski postopki med pridelavo: množična uporaba sintetičnih gnojil, na primer NPK, je osiromašila zemljo do te mere, da je v njej premalo mineralov in posledično premalo mineralov v pridelku. Razmeroma pozno pa so znanstveniki spoznali, da smo s pretirano uporabo umetnih gnojil uničili nepregledno množico mikroorganizmov na koreninah rastlin, kjer so v simbiozi z njimi pomagali pri nastajanju in izmenjavi sladkorjev in mineralov. Zemlja je mrtva, pridelek pa prazen.

Velik greh lahko pripišemo tudi sebi, če uživamo pretirano veliko mesa. To ima izrazito kisli ostanek, zato moramo za ohranitev kislinsko-bazičnega ravnotežja nujno zaužiti še več sadja in zelenjave in vseh drugih vrst hrane, ki imajo bazični ostanek. Prav tako je narobe, če se povsem odrečemo mesu in beljakovinski hrani, saj tako porušimo razmerje v nasprotni smeri.

Rešitev je sezonsko, lokalno z domačega vrta, ekološko ali permakulturno pridelano na živi zemlji, vsakega po malem in prav vse – od mesa do sadja in zelenjave!

Marija Merljak, univ. dipl. ing. živ. teh.