Mongolija – dežela neskončnih prostranstev

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '15

Glavna cesta v Mongoliji

Mongolija je ena izmed najmanj poseljenih držav na svetu, po površini je 77-krat večja od Slovenije, ima pa samo tri milijone prebivalcev. Državi, ki jo obdajata – Rusija na severu in Kitajska na jugu, sta v zgodovini zelo vplivali na njen razvoj. V 13. stoletju je "kralj vesolja", kot so imenovali Džingiskana, s spretnostjo in vojaško nadarjenostjo ustvaril največji imperij v zgodovini človeštva. Segal je od Pekinga na vzhodu do Kaspijskega morja na zahodu.

Ulan Bator (Ulaan Baator), ki v prevodu pomeni rdeči junak, je hkrati glavno in največje mesto Mongolije. V njem so zgradbe še iz sovjetskih časov in tudi moderne, v nebo segajoče stavbe, ki spomnijo, da je Mongolija napredna dežela. Osrednji trg Sukhbaatar se imenuje po "heroju revolucije" Damdinu Sukhbaatarju, ki je leta 1921 razglasil neodvisnost od Kitajske. Po petnajstih letih neodvisnosti pa so v državo leta 1937 prišli Sovjeti in imeli vse do razpada Sovjetske zveze močan vpliv na Mongolce.

Olimpijske igre na konju

Tipični mongolski šotor oz. mongolska hiša

V začetku julija poteka v Ulan Batorju najbolj znan mongolski festival Naadam, ki izvira iz časov Džingiskana in ga imenujejo tudi Mongolske olimpijske igre. Festival ni namenjen samo tekmovanju, ampak tudi druženju, saj se srečajo znanci in prijatelji, ki med letom živijo vsak na svojem koncu te ogromne države.

Nekaj sto metrov od stadiona, kjer je potekala otvoritev, je prizorišče lokostrelskega tekmovanja, ki poleg rokoborbe in konjskih dirk predstavlja tri najpomembnejše mongolske športe. Na tekmovanju so samo najboljši lokostrelci, ki so se prek lokalnih tekmovanj po vsej deželi uvrstili na zaključni turnir. V lokostrelstvu tekmujejo tako ženske kot moški. Ženske streljajo na razdalji 65 metrov, moški pa na razdalji 75 metrov. Še pred začetkom je mongolski predsednik Nambariin Enkhbayar pred zbrano množico pokazal svojo lokostrelsko nadarjenost in ustrelil nekaj puščic.

Naslednje jutro se odpeljem še kakih 35 kilometrov iz mesta, kjer so potekale konjske dirke. Tja so namenjeni številni drugi ljudje, tako da so spretni vozniki cesto preusmerili v kar štiri pasove.

Ko mongolski predsednik Nambiriin Enkhbayar ustreli otvoritveni strel, se začne tekmovanje lokostrelcev.

Zanimivo je, da na dirkah tekmujejo samo otroci – fantje in deklice, stari od 6 do 13 let. Proga na dirkah je dolga od 15 do 30 kilometrov. V Mongoliji nimajo veliko avtomobilov, zato konji še vedno za marsikoga predstavljajo edino prevozno sredstvo. Tako se marsikateri otroci prej naučijo jezditi kot hoditi. Najbolj me je presenetilo, da večina otrok jezdi brez sedla. Res so bili vredni občudovanja.

Dolga pot proti zahodu

Potovanje po ogromni deželi je zelo težavno, saj javnega prevoza skoraj ni. Zato sva s sopotnikom stopila v stik z lokalno vodnico, ki je najela voznika za trpežni ruski džip s pogonom na vsa štiri kolesa in nabavila opremo, ki smo jo potrebovali na tej poti. Tik pred odhodom na pot so se nama pridružili še Tajvanka Ruby ter švicarski par Karin in Adrian. Takoj smo se ujeli in uživali na poti po Mongoliji.

Prvi dan nas je pot vodila proti severu, nato smo zavili proti zahodu in pozno zvečer prispeli do samostana Amarbayasgalant. To je eden največjih samostanov, ki je preživel zelo hude čase stalinizma. Takrat so namreč porušili 10 od 37 mongolskih budističnih samostanov. Pred tem časom je v tem samostanu, ki je bil zgrajen v letih od 1727 do 1737, živelo več kot 2000 menihov, danes jih živi le še 30. Naš vodnik je bil šestletni menih, ki je bil tako zanimiv, posrečen in iskren, da se nam je vsem prikupil.

Samostan Amarbayasgalant, ki je preživel hude čase stalinizma.

Naprej smo se odpravili proti severu, kjer leži drugo največje jezero v Mongoliji Khovsgol – "temnomoder biser". Jezero vsebuje kar dva odstotka svetovne pitne vode. Leži na nadmorski višini okoli 1500 metrov. Pokrajina je zelo lepa in me najbolj spominja na naše Pohorje. Izkoristili smo čas in se odpravili na krajši treking na enega od hribov nad jezerom. Z vrha je bil fascinanten razgled na jezero in okolico …

Ljudje v Mongoliji so zelo prijazni. Vabili so nas v svoje šotore, imenovane ger, in nam postregli s slanim mlečnim čajem. Najbolj pa me je navdušila njihova preprostost. Živijo v preprostih šotorih, v katerih imajo zelo malo imetja. Dovolj prostora za dve postelji in malo omaro za oblačila na eni strani ter kredenco za posodo na drugi strani. Na sredini je mali štedilnik, kjer kuhajo hrano in jim v mrzlih zimskih dneh daje toploto. Večina jih ima radio, nekateri tudi televizijo. Elektriko dobivajo iz sončnih celic. Drugače pa se ukvarjajo z živinorejo in se na vsakih nekaj mesecev z vsem imetjem preselijo tja, kjer je paša boljša.

Šestletni menih nas je popeljal po samostanu.

Tudi prenočišča v Mongoliji so nekaj posebnega. Kadar nismo spali pri domačinih ali v kakšnem kraju, kjer je bil hotel, smo postavili šotore tik ob jezeru ali potoku. Po večerji smo zakurili taborni ogenj in se dolgo v noč pogovarjali.

Treking po pogorju Altai

Na skrajnem zahodu, tik ob tromeji med Rusijo, Kitajsko in Mongolijo, se razprostira pogorje Altai, kamor se odpravimo na nekajdnevni treking. Ker se z nobenim domačinom nismo uspeli dogovoriti, da bi nas spremljal s konjem, na katerega bi natovorili opremo, v nahrbtnike zložimo stvari in hrano za pet dni in se odpravimo na pot. Prvi večer šotor postavimo tik pod ledenikom na višini nekaj več kot 2000 metrov. Kljub hladni noči se zbudim ob sončnem vzhodu in neizmerno uživam ob pogledu na ogromno gmoto snega in leda, ki je na zahodu že mejila na Rusijo in Kitajsko …

Po zajtrku si ponovno nadenemo nahrbtnik in se odpravimo naprej. Pridemo do ledeniške reke in z Adrianom se pogumno odpraviva iskat mesto, kjer bi jo lahko prečkali. Hitro ugotoviva, da je voda pregloboka in premrzla. Rešitev je prišla kar sama. Domačin prijezdi na konju in s sabo je imel še kamelo. Najprej čez deročo vodo spravi našo prtljago, potem pa še nas. Na drugi strani je bila reka globoka več kot meter in zelo deroča, tako da sta imela celo konj in kamela težave.

Naslednje dni smo hodili čez hribe in doline. Imel sem dovolj časa za sanjarjenje in delanje načrtov za prihodnost. Videli nismo nobenega šotora. Obdajali so nas le čarobni hribi in izviri kristalno čiste vode …

Ob malem jezercu – dve uri vožnje južneje od mesta Olgi – smo pričakali popolni sončni mrk. V trenutku, ko je Luna v celoti prekrila Sonce, se je nebo skoraj povsem stemnilo. Na nebu se je videla črna krogla, ki so jo obdajali obroč svetlobe in zvezde na nebu. Bil je eden najveličastnejših trenutkov v mojem življenju. Ko je bilo mrka konec, se je v mojih mislih tudi tura po Mongoliji končala, čeprav je bila pred nami še dolga pot nazaj proti Ulan Batorju.

Besedilo in fotografije: Zoran Furman


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media