Vsaka njena nota je polna življenja

Zgodbe | apr. '15

Koncertna pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak je 6. februarja dopolnila 75 let. Življenjska pot jo je vodila po glasbenih odrih vseh celin bodisi z recitali ali s svetovno priznanimi orkestri in dirigenti. Ustvarila je čudovito kariero. Za seboj ima več kot štiri tisoč petsto koncertov, posnela je blizu sto zgoščenk, ki so izšle doma in v tujini. Ta čas spet gostuje v ZDA, kjer jo še posebej cenijo. Je članica mnogih žirij na mednarodnih klavirskih tekmovanjih, bila je redna profesorica klavirja na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi je postala zaslužna profesorica. Veliko je delala, a se tudi veselila življenja. Pravi, da je pogumna, in videti je v tako dobri kondiciji, da ji pozitivne energije še dolgo ne bo zmanjkalo. 

Veljala je za talentiranega, čudežnega otroka. Vedela je, da bo klavir njeno življenje, čeprav sta jo zanimala tudi violina in balet. Vse pa se ji je dogajalo nenavadno zgodaj. S štirimi leti se je začela učiti klavir pri profesorici Zori Zarnik. Pri petih letih je prvič nastopila v rojstnem Dubrovniku. Z dvanajstimi leti je po nasvetu pianista Claudia Arraua nadaljevala študij na Juilliard School v New Yorku, kjer jo je poučevala profesorica Katherine Bacon in kjer je leta 1957 diplomirala. Leta 1955 je imela debi v newyorškem Town Hallu. Leta 1954 so jo izbrali za največji glasbeni talent do 16 let v ZDA. Isto leto je nastopila z newyorškimi filharmoniki v znameniti dvorani Carnegie Hall. Pri petintridesetih je prejela Prešernovo nagrado. Nekateri so rekli, da je prezgodaj, a za seboj je imela že 30-letno kariero. Posebej ponosna je na Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti (2003) za najboljšo ploščo z deli tega skladatelja in na zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju leta 1967.

»To je za mojo dušo. Ponosna sem tudi, da sem častna članica Slovenske filharmonije in častna meščanka Ljubljane, ker je za vsakega umetnika najtežje dobiti priznanje v lastnem mestu. A daleč največje zadoščenje je, ko pride po koncertu k meni človek s solzo v očeh in reče, da ga je ganila glasba, čeprav o njej ničesar ne ve, in da bo še prišel.«

Srečanje s slavnim pianistom

Pianist Arthur Rubinstein je bil njen idol. »Imela sem njegovo ploščo z deli Chopina, ki sem jo neštetokrat poslušala. Od dvanajstega leta nisem zamudila niti enega njegovega koncerta in vedno sem mu prinesla vrtnico. Ko je izvedel, da sem pianistka, da sem imela velik uspeh v Town Hallu in da so mi pri Steinwayu posodili klavir za čas mojega bivanja v Ameriki, je rekel, da bi me rad slišal igrati, saj moram biti dobra, ker pri Steinwayu ne dajo klavirja komur koli. Predstavljala sem si kratek obisk, on pa je pozabil na čas, po dveh urah igranja je mami povedal, da sem velik talent. Od tistega trenutka je spremljal mojo kariero, počakal, da sem dozorela, celo prekinil turnejo in prišel na moj koncert v Carnegie Hall in takrat mi je rekel, da bo delal z mano. Ker sem zaključevala študij in se mi je iztekla štipendija, sem planila v jok. Pa je posredoval na jugoslovanski ambasadi, da sem dobila za eno leto štipendijo, drugo leto mi je priskrbel denar pri Emergency Fund for Musicians, kjer sem dobivala 500 dolarjev štipendije, in mi ni bilo treba več v posteljo s praznim želodcem. Počutila sem se kot milijonar.« Zadnji glasbenik, ki ga je podprl ta skladatelj, je bil Bela Bartok.

Spanje pred koncertom

Potuje sama, tudi čez lužo, in s kovčki se ukvarja sama. Pa mora zelo paziti tako na roke kot hrbtenico. »Na dan koncerta imam vajo z orkestrom, če bom nastopila z njim, sicer naredim sama vajo v dvorani, dve uri grem počasi čez program, poslušam zvok, akustiko dvorane, odidem na pozno in zelo dobro kosilo, zato ker kasneje nič več ne jem, in potem grem spat. Vedno spim pred koncertom. To je zame počitek, ki pripada samo meni. Že od otroštva vem, da je to moj čas, in nihče me ne sme motiti. Sledi tuš, popijem C-vitamin, včasih pojem banano.« Sestavni del priprav je tudi koncertna obleka. »Pomembno je, da imam lahko razpon rok, da me nič ne zateguje, ker sedim.« Na gostovanje gre vedno z dvema oblekama. Paziti mora na to, da se ne zmečkata, zato morata biti narejeni iz dobrega materiala, da ju lahko mirno da v prtljago in potem samo obesi. Kljub veliki pozornosti pa se ji je zgodilo tudi to: »Za koncert v Münchnu sem izbrala čudovito belo obleko. Prej sem imela koncert v Slovenj Gradcu, kjer sem jo krstila in pospravila. Ko sva prišla z možem v München, sem jo obesila na obešalnik in nič pogledala, ker sem vedela, da je nova in lepa. V garderobi koncertne dvorane sem se preoblekla, a mož in menedžer sta naenkrat glasno zajela sapo. Zagledala sem velik kavni madež. Ni bilo več časa oditi v hotel po drugo obleko, morala sem se znajti, pa sem jo malo stisnila, prišla pogumno v polno dvorano, kjer ni nihče ničesar opazil. Zdelo se mi je, da jo je nekdo zanalašč polil.«

Letošnje leto je polno turnej, nastopov …

Ali je res, da se različni narodi drugače odzivajo, smo jo vprašali. »Če je bil koncert dober, če sem vzpostavila stik med publiko in sabo, je to posebno doživetje in jaz sem srečna, ker smo se ujeli tisti večer. Seveda pa so razlike med publiko na različnih kontinentih. V južnih krajih je sprejem praviloma toplejši kot na severu, kar velja za vse države sveta. Če jim je nekaj všeč, začnejo žvižgati, vzklikati bravo, cepetajo z nogami. Glasba premaga zapetost. Nikdar pa ne bom pozabila na to, kako so me v 60. letih v Nemčiji sprejeli pred koncertom s počasnim, komaj slišnim aplavzom, ko sem prišla na oder. Že po prvem večjem komadu pa so začeli tako močno ploskati, sploh so pozabili, od kod sem prišla. Na vseh kontinentih ploskajo in s tem pokažejo, da so navdušeni. Začutim, kaj hočejo povedati.«

Čeprav se ji ne da več potovati, zlasti ne čez ocean, ker je to zelo naporno, in je mislila, da ne bo več šla na tako dolgo pot, jo je menedžer za letos še prepričal. Poleg zdajšnje turneje v ZDA, kjer nastopa z recitali Chopina, Beethovna in Haydna, bo junija gostovala na Japonskem in na njihovo željo igrala tudi Scarlattija. Kasneje bo nastopila s chicaškim simfoničnim orkestrom, kjer bo igrala V. Beethovnov koncert, kar jo zelo veseli. Poleti bo gostovala v Dubrovniku, kjer je prvič imela solistični koncert pred 70 leti, a tokrat bo nastopila z orkestrom, novembra pa jo bomo lahko poslušali v Ljubljani, kjer bo zaigrala IV. Beethovnov koncert.

Kljub napornemu letu ne pozablja na sprostitev. Rada se sprehaja, plava, kaj dobrega skuha, a ne peče tort in piškotov, ker je za to treba imeti čas, sama pa ga ni nikoli imela. Dobro se počuti v vlogi none dveh vnukinj, Eme in Maše, uživa, ko so skupaj.

Najljubših 11 Dubravke Tomšič Srebotnjak

Najljubši letni čas: pravzaprav vsak, še posebej – poletje.

Najljubša barva: rada imam žive barve, morda najbolj kobalt modro.

Najljubši kontinent: Evropa, Amerika.

Najljubša mesta: Ljubljana, Dubrovnik, New York, London.

Najljubša koncertna dvorana: Carnegie Hall.

Najljubši skladatelj: Beethoven.

Najljubši film: dokumentarec sina režiserja Martina Srebotnjaka.

Najljubši pisatelj: W. Shakespeare.

Najljubša pijača: voda, viski, dobro vino.

Najljubša hrana: vse, kar je dobro narejeno, ribe, meso.

Naj moto: na življenje poskušam gledati pozitivno, mislim, da je življenje lepo.

Neva Brun