Slovenija je privlačna za tujce, tudi starejše

Zgodbe | apr. '15

Anthony Beskine ni turist kot mnogo drugih, ki zadnja leta množično obiskujejo našo prestolnico in se nato odpravijo naprej. Že drugo leto z ženo živi v Ljubljani. Slovenijo sta si namreč izbrala za kraj, kjer želita preživeti svoja pozna leta. Zanimalo nas je, zakaj sta se odločila ravno za našo deželo in kaj ju je pripeljalo k nam.

Anthonyja Beskina smo spoznali, ko sta se z ženo JS oglasila v Zdusovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Iskala sta namreč možnosti za najem ali še rajši za nakup stanovanja.

Za Slovenijo kot lepo in prijazno državo je njegova žena JS Shows prvič slišala že pred mnogimi leti od sodelavke, ko je še živela v Louisiani v Združenih državah Amerike, kjer je delala v zdravstvu. Anthony je Anglež, ki je naredil kariero v marketingu in odnosih z javnostmi. Spoznala sta se že kot starejša prek interneta, prvič pa ste se v živo srečala v Pragi. Leta 2011 sta se poročila in najprej začasno živela v Pragi, a obenem iskala drugo primerno lokacijo, kjer bi se lahko usidrala in kakovostno preživljala pozna leta. Najprej sta prišla na kratke počitnice v Slovenijo in bilo jima je všeč. Dalj časa kot sta potovala po Evropi, bolj se jima je Slovenija zdela primeren kraj, kjer bi lahko srečno živela. V primerjavi s Prago in drugimi evropskimi mesti se jima zdi okolje prijaznejše, manj je gneče, več zelenja, več ljudi dobro govori angleško, tudi vreme jima ustreza, saj se menjavajo vsi letni časi.

Mirna in varna Ljubljana

V Ljubljano sta se preselila spomladi 2013, in tega ne obžalujeta. Tu se počutita varno, tudi zvečer se lahko mirno sprehajata po mestu. V primerjavi z Veliko Britanijo se jima zdi tu precej mirnejše, manj je kriminala, ni terorističnih groženj in drugih nevarnosti, kar je v starosti še posebej pomembno.

Slovenija jima je zelo všeč, pokrajina je izjemno raznovrstna. Razumeta pa tudi razmišljanja nekaterih Slovencev, da se jim glede na trenutno ekonomsko situacijo ne zdi smiselno, zakaj bi se kdo iz tujine hotel preseliti za stalno v Slovenijo. Njima pa zelo ustreza, saj jima pokojnini in prihranki omogočajo dokaj udobno življenje pri nas.

V Ljubljani jima je všeč ponudba hrane, dokaj je raznovrstna in dostopna po razumnih cenah. Včasih nakupujeta na ljubljanski tržnici, všeč jima je tudi ponudba svežega mesa in rib. Hrana se jima zdi zelo kakovostna, še posebej v primerjavi z Veliko Britanijo, tudi videti je naravnejša. Večinoma kuhata doma, le občasno jesta zunaj, čeprav bi si lahko to večkrat privoščila. Poskusila sta že tradicionalno slovensko hrano, a kot pravita, ta hrana ni za vsak dan, ker je pretežka za želodec.

V času pogovora sta imela v najemu stanovanje v centru Ljubljane, s katerim sta zelo zadovoljna. »Veliko je 58 kvadratnih metrov, ravno prav veliko za naju,« pravi Anthony. »Blok ima tudi dvigalo, kar je zelo praktično za starejše.«

Ves čas pa sta si ogledovala možne lokacije in ponudbe za nakup stanovanja, zato sta si vzela čas. Pomembno jima je, da so za starejše potrebna infrastruktura in storitve dostopne in blizu. Zelo si želita lastnega vrta, da bi lahko vrtnarila. Obiskala sta že stanovanja v Radovljici, oskrbovana stanovanja v Kamniku, prav tako sta preverila ponudbo v Ljubljani. Tudi v Rogaški Slatini jima je bilo všeč, a sta ugotovila, da so povezave z javnim prevozom slabe. Malo sta razočarana nad storitvami nepremičninskih agencij, z nekaterimi sta kontaktirala, seveda v angleščini, pa večina ni niti odgovorila. Pričakovali bi, da bodo takoj odgovorili novim potencialnim strankam, saj nepremičninski trg pri nas že dalj časa stagnira.

Večinoma uporabljata javni prevoz, le občasno najameta avto. Kjer koli bosta živela, bi rada ostala v bližini javnega prevoza, svobodna in mobilna, da sta lahko neodvisna od drugih.

Slabo prilagodljivi uradniki

Kako pa se starejši iz tujine znajdejo v Sloveniji, kako je na uradih, pri zdravniku? Anthony Beskine se ne pritožuje, z ženo sta potrpežljiva in o prigodah govori bolj hudomušno kot kritično. Najprej sta dolgo iskala angleško govorečega zdravnika, ki so jima ga pomagali najti v Zdusovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših. Nekaj težav sta imela tudi na upravni enoti, saj referenti niso govorili angleško in tudi niso poznali postopkov menjave vozniškega dovoljenja. Iz domačih krajev sta navajena bolj ustrežljivega odnosa do strank. Pri urejanju zdravstvenega zavarovanja se je pri nas malce zakompliciralo, saj so preverjali tudi njuno kriminalno ozadje. »Birokracija je bila v Pragi manj zahtevna,« pravi Anthony. Za zdaj še nista potrebovala storitev oskrbe za starejše v Sloveniji, a sta se že pozanimala, kje in kako do nje, ko bosta potrebovala več podpore iz okolja.

Žena JS se je jeseni vpisala na tečaj slovenščine, da se bo naučila vsaj osnov jezika, in potem bo komunikacija lažja. »Če ne gre drugače, pa se zmenimo z rokami,« pravi gospod Beskine. »Šoferji na avtobusih večinoma ne govorijo angleško, a se potrudijo po svojih močeh, in še vedno se je dobro izteklo.«

Krog prijateljev in socialno mrežo – večinoma tujcev – si ustvarjata počasi, z domačini še nista vzpostavila veliko stikov. Nekaj ljudi sta spoznala na družabnih omrežjih, npr. na Facebooku imajo tujci v Sloveniji svojo stran, prek katere komunicirajo, se dogovarjajo za druženja ali izlete. Sta tudi člana mednarodnih mrež za druženje in pomoč izseljencem, torej ljudem, ki živijo v tujini, npr. InterNations (http://www.internations.org).

Spoznala sta nekaj tujcev, ki v Sloveniji živijo že deset in več let, večinoma so prišli zaradi zaposlitve in tu bivanje podaljšali, nekateri so kar ostali, precej je tudi mladih, študentov itd. Imata že nekaj prijateljev, predvsem tujih zakonskih parov, ki se obiskujejo in skupaj hodijo na prireditve.

Vsak dan nekaj časa posvetita branju novic na spletu, da se informirata o dogajanju v Sloveniji in po svetu. Spremljata New York Times, Daily Mail, The Slovenia Times ter še druge časopise in revije.

Rada pa bi počela še kaj več, bila še dejavnejša. Zato sta se prijavila za prostovoljno delo. Rada se tudi udeležujeta kulturnih dogodkov. »V Ljubljani je res veliko ponudbe,« pohvali gospod Beskine.

Pogovarjali smo se pred nekaj meseci, tik pred objavo tega pogovora pa sta nama zakonca Beskine sporočila, da sta pred kratkim kupila atrijsko stanovanje v novozgrajenih blokih na začetku Šmartinske ulice v Ljubljani. Torej ostajata v Sloveniji, tudi sanje o vrtnarjenju se jima bodo uresničile.

Dobrodošla pri nas!

Alenka Ogrin, fotografija: osebni arhiv zakoncev Beskine


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media