Omejena suverenost

apr. '15

Za slovenske zmage

Ko je švicarska osrednja banka sporočila, da se je njihov frank v odnosu do drugih valut »podražil«, se ni pretirano posvetovala z mednarodnimi finančnimi ustanovami. Ugotovili so pač, da jih valutna tveganja silijo v odločitev, ki bo ohranila trdnost nacionalne valute. Kot pravijo učbeniki, je trdnost nacionalne valute najprepričljivejše znamenje, v kakšnem stanju je gospodarstvo posamezne države. Ni potrebno, da za potrditev te ugotovitve sežemo daleč v preteklost. Spomnimo se, kako je bilo v nekdanji skupni državi, ko je bilo najpomembnejše, če si posloval z devizami. Najbolj zaželeni valuti sta bili nemška marka in švicarski frank. Zdaj se zgodba ponavlja. Valutna razmerja se znova spreminjajo, čeprav smo zdaj menda »pod varnim dežnikom« evroobmočja. Toda tudi v tem se razmerja spreminjajo, še zlasti v odnosu do ameriške valute. Še malo, pa bo dolar na finančnem trgu enakovreden (ali celo močnejši) kot evro. Kako je to mogoče?

Združene države Amerike so zagotovo (še zmeraj) najmočnejša gospodarska sila na svetu. Z vrsto mednarodnih sporazumov so si zagotovili nadzor nad svetovnimi finančnimi tokovi in energetskimi viri in tako svoje morebitne težave (na primer zlom nepremičninskega trga) uspešno »globalizirajo« oziroma »razpršijo«. Povedano naravnost, ameriško vojaško intervencijo v Iraku in Afganistanu niso sofinancirale le članice zavezništva NATO, temveč vsi, ki so posredno ali neposredno vključeni v globalno gospodarstvo.

Prihodnje leto se bodo predvidoma zaključila pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ZDA in Evropsko unijo. Čeprav ta pogajanja potekajo brez jasnih mandatov pogajalcev, je iz informacij, ki tu in tam prikapljajo v javnost, razbrati, da gre v bistvu za projekt zagovornikov interesov velikega kapitala, ki želi svoj vpliv razširiti tudi prek pristojnosti posameznih držav. Gre za to, da bi bili interesi globalnih multinacionalk tudi v pravnem pogledu pomembnejši kot interesi posameznih držav. Še več, posamezne države bi se s podpisom sporazuma v bistvu odrekle precejšnjemu delu svoje suverenosti in države bi se dejansko podredile interesom globalnega kapitala. Zagovorniki sporazuma trdijo, da se bo z njim povečala menjava blaga in storitev, pri tem pa zamolčijo, da se bo hkrati zmanjšala socialna varnost ljudi na eni strani in na drugi povečal dobiček lastnikov kapitala. In v tem je temeljno vprašanje – za kaj naj si prizadevajo vodstva držav, ki so bila izvoljena na demokratičnih volitvah. Ali so glasniki kapitala in pohlepa njegovih lastnikov ali pa so izvoljeni voditelji zavezani skrbeti za dobrobit državljanov.

Med poglavji, ki naj bi jih »urejal« čezatlantski sporazum, je zagotavljanje prostega dostopa na trg farmacevtske industrije, upravljanje vodnih virov, omogočanje gojenja in uporabe gensko spremenjenih rastlin. Slišati je tudi, da bi novi »ameriško-evropski dogovor« omogočal, da bi mednarodne korporacije imele neomejeno pravico do privatizacije javnih storitev, med njimi zdravstva in šolstva. Ali se evropski pogajalci sploh zavedajo, kakšne bi bile družbene posledice takega mednarodnega sporazuma? Kdo jim je sploh podelil mandat, da sodelujejo pri razgradnji temeljev socialne države? Do zdaj še nismo slišali, kdo v teh pogajanjih sodeluje v imenu slovenske države, vsekakor pa bi bilo najmanj, kar bi državljani morali vedeti, kateri so konkretni cilji teh pogajanj in kakšne bodo posledice morebitnih sporazumov. To bi morali zahtevati poslanci v Državnem zboru, prav tako pa tudi poslanci v Evropskem parlamentu. In ne nazadnje tudi Evropska komisija, ki naj bi bila formalna pogajalka v imenu vseh nas, naj brez ovinkarjenja pove, za kaj pravzaprav gre. Drži, politiki zelo nejevoljno odgovarjajo na preprosta vprašanja, praviloma se zatekajo k izgovorom, da ne morejo govoriti o podrobnostih, dokler so pogajanja »v teku«. Prav, morda bi javnost zadovoljilo že zagotovilo, da sporazum v nobenem vidiku ne bo poslabšal javnih storitev, kot so zdravstvo, šolstvo, preskrba z vodo … Izogibanje jasnim odgovorom na ta vprašanja najbrž ni pot za ustvarjanje zaupanja med državljani in tistimi, ki so izvoljeni, da odločajo v njihovem imenu. Zato jih velja tudi ob tej priložnosti spomniti, da so v prvi vrsti za svoje odločitve odgovorni državljanom, ki smo jim pravzaprav omogočili, da so pridobili pooblastilo, da so naši predstavniki.

Ludvik Škoberne


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media