Skrb za slepe
Minka Skaberne
Po zaslugi Minke Skaberne so slepi že leta 1918 dobili prve knjige v braillovi pisavi. Rodila se je leta 1882 v Kranju. Še preden je dopolnila drugo leto, ji je umrl oče, tako je mati ostala sama s štirimi otroki. Medtem ko so njeni bratje študirali na Dunaju, je Minka pri 19 letih končala učiteljišče in obžalovala, da je bil v tistem času študij dostopen le moškim. Poučevala je na ljubljanskih šolah in kasneje na učiteljišču. Leta 1911 se je na Dunaju udeležila tečaja za pouk slepih, in ta je zaznamoval njeno nadaljnjo pot. Med veliko vojno je v okviru društva Dobrodelnost odšla v zavod za slepe v Gradec. Po vrnitvi je začela uresničevati svojo zamisel o ustanovitvi Knjižnice za slepe z braillovo pisavo. Organizirala je šesttedenski tečaj za pisanje in branje braillove pisave. Prijavilo se je sto prostovoljk, ki so v enem letu prepisale 60 literarnih del. Minka je pisala številnim slovenskim pisateljem in pesnikom za dovoljenje, da prepišejo v braillov točkopis njihova dela. Med drugim tudi Ivanu Cankarju za prepis del Podobe iz sanj, Za križem in Križ na gori. Njegov odgovor se je glasil:
»Velecenjena gospodična!
Na Vaš lepi dopis dne 14. 5. t. l. Vam odgovarjam, da seveda rade volje in brez pridržka dovolim pretisk svojih knjig za uboge naše oslepele vojake. Samo, če bi v ta namen izbral med svojimi knjigami sam, bi dodal še tisto, ki je bila našemu ljudstvu najbolj priljubljena povest Na klancu, izšlo v založbi Slovenske matice 1904.
Čestitam Vam velecenjena gospodična, da ste se bili dali tako vzvišeno in plemenito nalogo! Ljudje Vam je ne bodo nikoli plačali, ali plačal Vam jo bosta prav gotovo Vaše srce in Bog!«
Po koncu 1. svetovne vojne se je z bojišč vrnilo veliko mladih ljudi, ki so v vojni izgubili vid. Tedaj je imela Minka Skaberne obilo dela: nadzorovala je delo prostovoljk in pouk slepih na novoustanovljeni šoli v Ljubljani, skrbela za Braillovo knjižnico v Ljubljani, z njeno pomočjo so ustanovili dom slepih v Škofji Loki. Leta 1937 se je pri 55 letih upokojila. Po končani 2. svetovni vojni je prevzela skrb za škofjeloško knjižnico slepih in postala odbornica Združenja slepih Slovenije. Malo pred 83. letom je dobila naziv pedagoški svetnik, nekaj mesecev potem – julija 1965 – pa je umrla. Po tej imenitni ženski se imenuje knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije v Ljubljani.
