Bogata zgodovina dolgega obcestnega naselja

Zgodbe | apr. '15

ODSTRTE PODOBE – RADLJE OB DRAVI

Mesto in občinsko središče leži tik ob meji z Avstrijo v osrednjem delu Dravske doline na severnem robu Radeljskega polja in obronkih Kozjaka. Tu se od ceste Maribor–Dravograd odcepi cesta proti mejnemu prehodu Radelj, pod naseljem pa čez Dravo v Vuhred. Poldrugi kilometer dolgo obcestno naselje je prvič omenjen leta 1161 kot gručasta vas villa Radela, trške pravice pa je dobilo leta 1268. Krajevno ime je sprva izviralo iz slovenskega osebnega imena Radila oziroma Rado, od 14. stoletja do leta 1952 pa se je kraj – po gradu na bližnjem skalnem pomolu – uradno imenoval Ma(h)renberg.

Sodeč po radeljskih razglednicah iz časa pred prvo svetovno vojno, so do takrat skoraj izključno uporabljali le nemško različico zemljepisnega imena. Ta prevladujoč nemški vpliv izpričuje tudi objavljena trislikovna razglednica, ki je bila odposlana leta 1918 in je imela v izvirniku še tedanjo slovensko inačico krajevnega imena 'Marenberg ob Dravi, Štajerska', a je bila še vedno moteča, in so jo prekrili. Na drugi, trinajst let prej uporabljeni, razglednici pa je to še izrazitejše, saj so Franzu Roschkerju prijatelji iz Mahrenberga poslali na slikovni strani natisnjene 'vsenemške pozdrave'.

 Zato ni presenetljivo, da se je tudi šolski pouk v največji stavbi na razglednici s panoramskim posnetkom kraja do leta 1918 odvijal samo v nemščini. To poslopje so zgradili leta 1898, prej pa so učitelji od leta 1727, kot navaja šolska kronika, poučevali na različnih lokacijah v trgu. Leta 1939 so ljudsko šolo nadzidali in takšna je pričakala konec druge svetovne vojne, ko se je v njej nadaljeval pouk do leta 1967. Takrat so se radeljski učenci preselili v novo šolo, v prenovljeni stari zgradbi pa je zdaj glasbena šola.

Skažena fasada klasicističnega rotovža

Ko sva si z 62-letnim upokojenim gradbenim tehnikom in predsednikom Društva za ohranitev kulturne dediščine in umetnosti Št. Janž pri Radljah Mirkom Kogelnikom ogledovala stari razglednici, se je najprej ustavil pri zgornji desni fotografiji trislikovne razglednice, ki prikazuje osrednji radeljski trg, na katerem dominira klasicistična mestna hiša (rotovž) iz leta 1820: »V času avstro-ogrske monarhije so v tej nadstropni stavbi, katere fasado členijo triosni rizalit s trikotnim čelom, slopi, pilastri in bogate okenske obrobe, delovali tudi okrajno sodišče, sodni zapori in žandarmerijska postaja, o čemer pričajo tri ovalne table na njenem pročelju. Leta 1722 je marenberški dominikanski samostan dal tržanom pravico, da si smejo iz svoje sredine izvoliti rihtarja, ki je imel tudi nižjo sodno oblast in jo je izvajal do leta 1850; zadnji rihtar je bil Slovenec Jakob Krušnik.

V drugi polovici 19. stoletja je občinska uprava poleg drugih upravnih funkcij prevzela tudi vsa pooblastila rihtarja. Leta 1919 je sodišče in zapore prevzela Država SHS in nato Kraljevina Jugoslavija. Po nemški okupaciji sta se v zgradbo vselila gestapo in sodišče ter tu zapirala zavedne Slovence. Po letu 1946 je bilo v njej spet sodišče, ki je nekaj časa uporabljalo tudi zapore. Ob premestitvi sodišča v Slovenj Gradec je občina prostore namenila za ZB, ZKS, TO, sodnika za prekrške in stanovanja. Danes so v nekdanjem rotovžu dom obrtnikov ter trgovine, okrepčevalnica, frizer in razne pisarne.« Vsekakor pa je povsem nedopustno, da so pri obnovi te najlepše klasicistične stavbe v Radljah ob Dravi leta 2000 z nemogočimi mozaiki in sončno uro povsem skazili njeno imenitno prvotno fasado, ki jo zdaj lahko občudujemo le še na starih razglednicah in fotografijah.

Kakor vidimo ob levem robu fotografije, je na začetku prejšnjega stoletja pred poslopjem nekdanjega sodišča stalo baročno figuralno znamenje. Marija z detetom v naročju stoji na visokem stebru, katerega podnožje je okrašeno z okrasnimi elementi v obliki spirale in vazama. Ob straneh stojita svetniški figuri, na dodatnih podstavkih pa še dva kipa, vsi narejeni iz peščenjaka. Plastike predstavljajo Sigfrida Marenberškega, ustanovitelja dominikanskega samostana, ter svetnike sv. Dominika, sv. Roka in sv. Jakoba.

»Marijin steber iz začetka 18. stoletja je prvotno stal pred dominikanskim samostanom na zahodnem robu Radelj ob Dravi, ki je bil ustanovljen leta 1251. Namenjen je bil bogatim plemiškim hčeram, kasneje pa so vanj sprejemali tudi dekleta meščanskega porekla. Samostan je bil bogat zemljiški posestnik in je imel pomembno vlogo v širšem prostoru, saj so se v njem razen dušnopastirske odvijale še lekarniška, izobraževalna, glasbena, zdravstvena in dobrodelna dejavnost. Njegovo prvotno poslopje je bilo leseno, pozneje pa je bilo večkrat prezidano. Današnja stavba je baročna, samostansko cerkev Marijinega oznanjenja pa so ob ukinitvi samostana leta 1782 porušili, medtem ko so baročno znamenje prestavili na marenberški trg. Od tod so ga slabih dvesto let kasneje (1978.) ponovno preselili, in sicer pred župnijsko cerkev sv. Mihaela na spodnjem koncu trga,« pripoveduje prizadeven član nadvse dejavnega društva za ohranitev kulturne dediščine in umetnosti, ki je tudi turistični vodnik, strokovno usposobljen arhivar in rokodelec – rezbar. Društvo deluje na območju občin radeljske upravne enote: Mute, Podvelke, Radelj ob Dravi, Ribnice na Pohorju in Vuzenice oziroma 42 naselij. Devetindvajset članov (od tega deset upokojenih) je v petih letih, kar obstajajo, pripravilo blizu 70 brezplačnih razstav in rokodelskih delavnic za izdelavo lesenih posod in drugih predmetov, pri čemer vse to delajo prostovoljno in brez kakršne koli zunanje denarne pomoči, saj želijo biti neodvisni.

Ob umiku pred nemško vojsko porušili most čez Dravo

 Na obeh objavljenih razglednicah izstopa značilen šilast zvonik radeljske župnijske cerkve, ki je skupaj z mrežasto-rebrasto obokanim prezbiterijem najstarejši del današnje stavbe in izvira iz druge polovice 15. stoletja. Cerkev je prvič omenjena leta 1251, ko je že bila sedež župnije. Prvotna stavba je bila zgrajena v romanskem slogu in je od nje danes bržkone ohranjena le ladja. Med leti od 1713 do 1724 so cerkvi dozidali stranski kapeli, dvignili in obokali ladjo ter jo skoraj v celoti barokizirali. Na severni steni prezbiterija sta ohranjeni renesančni freski Ane Samotretje in Marije Zavetnice s plaščem iz leta 1523. Oprema cerkve je baročna in je večinoma iz 18. stoletja.

»Na spodnji desni sliki je upodobljen kovinski cestni most čez reko Dravo v dva kilometra oddaljen Vuhred, ki je bil zgrajen leta 1904. Postavili so ga na dva kamnita stebra, ki so jima ob obeh bregovih dodali še nekaj lesenih stebrov. Ob umiku pred prodirajočo nemško vojsko so jugoslovanski graničarji leta 1941 most porušili. Nato so Nemci postavili nov lesen most, po katerem se je promet odvijal do izgradnje HE Vuhred leta 1958. Takrat so petsto metrov nižje zgradili današnji betonski most,« pojasnjuje Mirko Kogelnik, ki izvira iz devetčlanske radeljske delavske družine in se je že v mladosti zanimal za zgodovino in etnologijo. Zbiral je različne zgodovinske predmete, rad je risal, kiparil in raziskoval podzemne jame, ruševine starih zgradb in poslušal zgodbe starih ljudi o njihovem življenju. Ustvaril je veliko zbirko starih fotografij, zbirko okrog sto starih lesenih posod pa zbirke mojstrskih diplom, delavskih bukvic in domovinskih listin. Zanimive zbirke pa imajo tudi drugi člani društva, zato je zares škoda, da jim do zdaj v njihovih petih občinah še ni uspelo dobiti primernega stalnega prostora za zbrane eksponate.

 Boris Dolničar