Čar praznikov

Dobro počutjeapril '15

Ko se s predstavniki starejše generacije pogovarjam o praznikih, ugotavljam, da jih je mogoče uvrstiti v dve ključni skupini. Na tiste, ki se praznikov sicer veselijo in jih navdušeno pričakujejo, a imajo vsakokrat znova toliko dela, skrbi in obveznosti, da jih običajno sploh nimajo časa resnično doživeti. Na drugi strani pa so posamezniki, ki praznikov ne marajo in se jih celo bojijo, ker so tedaj osamljeni, potrti in žalostni, se dolgočasijo in se počutijo zapuščene.

Starejša gospa, vdova brez otrok, mi je pred kratkim potarnala, da jo je strah praznikov, ker je tedaj vse tako 'mrtvo in tiho'. Sosedje z leve in desne gredo k svojim sorodnikom in tudi v mestu so ulice prazne in zapuščene. Običajen vrvež potihne in dogajanje se z javnih površin prenese med domače štiri stene. Mimogrede sem pomislila, da bi bilo najbolje, če bi spoznala nekoga iz prve skupine preobremenjenih in bi mu odvzela del dolžnosti. Morda bi lahko sosedom ponudila, da bo opazovala dogajanje okrog njihove hiše, kadar so dalj časa odsotni, spraznila nabiralnik, se sprehodila po njihovem vrtu in jih po potrebi obvestila, če bo kaj narobe. Pri tem bi se nedvomno počutila koristno, pomembno in zaželeno; prazniki bi ji minili, kot bi mignil, in najbrž bi komaj čakala, da pridejo naslednji.