Kako se obnašati do psov
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Ni lepšega od razposajenega pasjega mladička. Veselo nas gleda, nas liže in skaklja okoli nas kot navita igrača. Tudi ko nas uščipne z ostrimi zobki, mu hitro oprostimo in dovolimo, da nas še malo prime za hlače ali rokav. Tudi skakanje na mimoidoče hitro opravičimo, ker je še mladiček. Čez čas pa ta mala kepica zraste in takšno vedenje ni več nedolžno. Tako kot ovohavanje intimnih delov in skakanje sta tudi ščipanje in grizenje del naravnega pasjega vedenja. Mladički se med sabo ščipajo in grizejo in se tako učijo, kaj je in kaj ni sprejemljivo. Vendar tega ne smejo početi z ljudmi, niti v igri.
Mladičku je treba pokazati, da uporaba zob ni sprejemljiva za nas. Takoj je treba prekiniti igro, mu glasno reči ne in ga za kratek čas ignorirati. Če psička ne morete odvaditi ščipanja, zraven pa še renči, se nemudoma posvetujte s strokovnjakom. Pravočasen posvet lahko prepreči kasnejšo tragedijo.
Če nas pes ugrizne
Če so pasji zobje predrli kožo, je treba obiskati zdravnika. Pasji zobje so ostri, dolgi in polni bakterij, zato kaj hitro pride do vnetja podkožja. Osebni zdravnik vam bo predpisal antibiotik, ugriz pa bodo obravnavali v antirabični ambulanti. Kadar se dva psa ravsata, nikar ne posegajte vmes, pes ne loči človeške roke, ko je sredi borbe. Če imate pri roki vedro vode, ju polijte, zaradi šoka bosta šla narazen. Šele takrat primite svojega psa in se odmaknite čim dlje stran. Tudi pri psih je ugrizna rana najprej videti nenevarna, a se hitro razvije vnetje, zato obiščite izbranega veterinarja tudi takrat, ko je na koži vidna samo majhna ranica.
Osnovna pravila obnašanja do psov mora poznati vsak, ne glede na to, ali ima ali nima psa. Tujega psa lahko pobožate šele, ko vam njegov vodnik to dovoli. Najprej mu počasi ponudite roko, da jo povoha. Nikoli ne poskušajte pobožati psa, ki je vidno živčen ali se vam umika. Kadar je pes prestrašen, bo vsak vaš gib razumel kot grožnjo. Ne dotikajte se psov, ki so privezani npr. pred trgovino, če ni prisoten vodnik psa. Pes, ki je privezan, se ne more umakniti in njegova edina obramba so zobje.
Če se vam približuje pes, ki vas gleda v oči in je videti napet (rep je v vodoravnem položaju, ušesa so ob glavi, sliši se tiho renčanje ali celo kaže zobe), obstanite na mestu z rokami, prekrižanimi na prsih, glejte v tla in nikar v psa, stojte popolnoma na miru. To je v strahu za lastno varnost zelo težko. Pred leti se mi je v Beogradu zgodilo, da me je v parku napadlo šest potepuških psov. Trije so me obkolili na razdalji nekaj metrov in renčali, trije pa so se mi približali. Obstala sem na mestu s prekrižanimi rokami in strmela v tla. Vodja krdela me je poskušal spraviti v beg. Bilo me je tako strah, da sem komaj stala pri miru. Čez nekaj minut, meni se je zdela cela večnost, so psi zgubili zanimanje in se zelo počasi odmaknili. Verjamem, da bi se končalo veliko huje, če bi v napadu panike začela bežati. Če ste ob napadu psa na tleh, se zvijte v klobčič, z rokami si zaščitite glavo in vrat, ne premikajte se. Napadalen pes bo izgubil zanimanje za nepremično žrtev.
Otroci in psi
Otroci so nepredvidljivi, in kaj hitro se lahko zgodi nesreča. Zato otrok nikoli ne puščajte samih s psom, tudi z domačim ne. Dokler niste prepričani, da bo otrok vedno ustrezno reagiral, tega so sposobni šele pri starosti 7 do 10 let. Malčki tega niso sposobni, saj ne znajo oceniti pasjega vedenja. Pri majhnih otrocih se zgodi večina ugrizov v predelu glave in zgornjega dela trupa. Otroke učimo z zgledom in neštetimi ponavljanji pravil. Tudi 18-mesečnega malčka lahko naučimo, da se psov ne vleče za rep in da mora psa, ki je, pustiti pri miru.
Za nasvet o pravilni vzgoji psa se lahko obrnete na svojega veterinarja, veliko je tudi literature na to temo. Z malo volje in veliko doslednosti boste uživali v pasji družbi.
