Zvite poti življenja

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '15

Z MOJEGA OKNA

»Kar naprej, je odprto,« je rekel in vedel, da bo prva stvar, ki se bo zgodila, maček. Zapodil se bo čez predsobo do njegove postelje in mu skočil na noge. Res neverjetno, kaj vse se lahko zgodi človeku!

Dobro se še spomni – ni še daleč od časov, ko so mu šle na živce ženske, ki na svojih vrtovih nastavljajo posodice z mlekom za potepuške mačke. Soseda je že bila taka, pozna jo že vso večnost. In poznajo jo vse potepuške mačke od blizu in daleč, saj na njenem dvorišču vedno dobijo hrano. Tako sosedstvo je res neprijetno, mački ne morejo vedeti, kaj pomeni ograja med vrtovi, in se mirno sprehajajo pod njo z vrta na vrt in se ne zmenijo za mnenje lastnika na tej strani. Povaljan peteršilj spravi v obup skrbnega vrtnarja, tudi če ne bi nič vedel o tisti bolezni, ki jo prenašajo mačke. Gledati, kako se mačke lovijo med tvojimi gredami, in brisati z avta sledi njihovih tačk, ko so ponoči ležale na toplem – in gledati, kako ti hodijo nad glavo po tvoji stekleni strehi – vse to lahko mirnega soseda spravi v določeno stanje nemira in neprijaznosti ne samo do mačk, ampak tudi do sosedov.

Vendar narediti ne moreš veliko: sosedje se mačku ne bodo odpovedali, zapreti ga ne morejo, potepuškim mačkom je pa itak v naravi, da je ves svet njihov. Kaj torej ljubitelj vrta lahko naredi? Bi si nabavil psa? Ah, zaradi mačk gotovo ne, tudi pes se valja po travi in voditi ga je treba na sprehode in skrbeti zanj kot za otroka. In če kam greš, komu ga boš dal v oskrbo? Ne, pes ne more biti rešitev pred mačkami, psa imajo lahko samo ljudje z veliko ljubeznijo do psov!

Takemule staremu vdovcu, kot sem jaz, pa primanjkuje vsakršne ljubezni, prav gotovo! Do psov, do mačk, do ljudi – in do sebe! Zoprno ljudomrzništvo se je naselilo v teh prsih in čutil je, kako mu je pravzaprav tudi življenje postalo odveč. Vsega dovolj in preveč! Takole nastanejo stari nergači, zajedljivi tečneži, ki jim nič ni prav. Ni vedel, kdaj je zlezel v to mlakužo nezadovoljstva, saj je še po ženini smrti videl svetlobo in našel marsikaj zanimivega na tem svetu in verjel, da se bo spet znašel med ljudmi, čeprav sam. Seveda mu zdaj ni bilo doma vse v vrsto postavljeno in zlikano in pospravljeno, pa se je kar navadil nekega dobrega moškega gospodinjstva, da se je še hči čudila, kadar je na redke čase še prišla domov. Ni imela časa prihajati, življenje je bilo zahtevno do mladih. Vabila ga je, naj se preseli k njej, hišo imajo veliko in še koristilo bi jim, če bi skrben oče hodil okoli nje, dela je vedno veliko. In če bi zbolel, bi imel koga ...

Vendar se ni mogel odločiti za selitev tako daleč, on je doma tu, tu je živel vse življenje in tu bo tudi ostal do konca. Zmore vse sam, hvala lepa! Tako je mislil do te pomladi. Zdaj pa ga je takole položila v posteljo ena navadna gripa – in spoznal je resnico, da je star! Včasih je z gripo hitro opravil, malo počitka, nekaj lekadolov in litre čaja – tokrat pa ga je res položilo! In glej zvite poti življenja – reševala ga je ljubiteljica mačk! Pojavila se je na vratih z ljubeznivim nasmehom in se vmešala v njegovo življenje s prijazno pozornostjo. Ona, tako osovražena soseda, mu je prijazno priskočila na pomoč, ona mu je hodila v trgovino in mu kuhala juhe in čaje in mu zračila hišo. In včeraj sta se pogovarjala, kako bo treba urediti vrt zdaj, ko je že skrajni čas ... In ko njegova bolezen že res mineva in postaja spet močan.

In kar mimogrede je v času te gripe njegovo ljudomrzništvo kopnelo in sovraštvo do mačk tudi ...

 Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media