Vsakemu lahko pogledam v oči
Dr. Anton Vratuša
Dr. Antona Vratušo je že od otroštva zanimal jezik. Kasneje se je odločil za študij slavistike in ga uspešno zaključil z doktoratom. Že v mladih letih je spoznal posledice raznarodovalne politike madžarskih oblasti. Leta 1941 se je pridružil oboroženemu odporu proti okupatorju. Bil je zajet in interniran v koncentracijsko taborišče Gonars, kasneje Trbiž, Padova in Rab. Po vojni je opravljal pomembne politične, diplomatske in akademske dolžnosti. Že v otroštvu si je oblikoval jasen odnos do socialnih krivic, ki zanj niso bile sprejemljive. Pred kratkim je dopolnil sto let in še vedno kritično spremlja družbeno dogajanje.
Kako se spominjate vašega otroštva?
Ko sem bil še otrok, je bila meja med nemškim in madžarskim delom avstro-ogrskega cesarstva popolnoma zaprta. Ogrska je namreč proti Avstriji vzpostavila območje, podobno kot je Avstrija naredila v Bosni proti Turkom. Ena izmed posledic je bila, da je bilo Prekmurje popolnoma odrezano od preostale Slovenije.
Ker ni bilo možnosti za zaslužek doma, so ljudje odhajali na delo na tuje. V Prekmurju ima zdomstvo dolgo tradicijo. Na tuje so navadno odšli aprila, ko je pri hiši zmanjkalo kruha. Zdomci so se vračali oktobra ali novembra, plačevali pa so jim z žitom. 300 kilogramov žita je dobil delavec za vso sezono.
Doma so žito dali v mlin in pozimi so imeli vsaj dovolj kruha. Pri naši hiši smo imeli tri orale zemlje, to je en hektar in pol, v hlevu so bile dve kravi in ena telica. To je bilo za tiste razmere že kar precej. No, v vsaki vasi sta bila tudi dva ali trije bogati kmetje. Takrat je bil bogat nekdo, ki je imel konja. Bajtarji pa enostavno niso imeli skoraj ničesar. Imeli so morda prašiča, da so imeli meso za božič in veliko noč ali pa za čas, ko so želi žito. Pri nas doma nismo bili lačni. Kot otrok sem rad kosil in oral.
Koliko ste bili stari takrat?
Kakih 12 let, mogoče celo manj. Kmalu sem se naučil brati časopis, saj je bil oče naročen na Kmečki glas. Tudi sicer je bil oče napreden gospodar. Znal je nemško in ogrsko (madžarsko), saj je bil kraljevo-cesarski vojak v času prve svetovne vojne in se je bojeval od Karpatov do Soče.
Za razumevanje tistega časa je zanimiv urbar Marije Terezije iz leta 1771. V njem je cesarica s posebnim zakonom predpisala, kolikšne dajatve ima plemstvo pravico zahtevati od podložnikov. Meni je ugajalo, ker je bilo tam zapisano: meja dajatev mora biti tam taka, da lahko kmet preživi svojo družino in sebe. Več od tega niso smeli zahtevati. Napravili so poseben popis po gospodarstvih in za vsako hišo določili, koliko mora dati plemičem. S tem je cesarica omejila pohlep ogrskega plemstva.
Mene je že od otroštva zanimal jezik. Malo ljudi ve, da so tudi prekmurski in porabski Slovenci živeli v podobnih razmerah kot Slovenci na Primorskem v času fašizma. Javna raba slovenščine je bila namreč prepovedana. Imeli pa so srečo, ker je bilo Sveto pismo prevedeno v prekmursko narečje. Duhovščina se je potrudila, da so se ljudje naučili brati, in jaz bi rekel, da je bilo to odločujoče, da so se obdržali kot Slovenci.
V gimnazijo ste hodili v Mursko Soboto?
Da. V Murski Soboti so bili samo štirje razredi. Potem sem pač odrinil v Ljubljano. Čeprav tam nisem nikogar poznal. Spodbudil me je sosedov sin Vincent, ki je že po četrtem razredu šole odšel v svet s trebuhom za kruhom. Ravno ko sem jaz končal nižjo gimnazijo, je prišel julija domov na počitnice in mi je pripovedoval, kako neverjetno svetle ulice so v Ljubljani. Pa sem rekel sam sebi: poglej, še šole ni končal, pa zna toliko povedati, kako je po svetu. Ti si pa končal štiri leta gimnazije, pa o tem ne veš ničesar. In sem se odločil, da grem v Ljubljano.
Kako je potekal vaš študij v Ljubljani?
V Ljubljani sem se vzdrževal sam. Ko sem šel od doma, sem imel 14 let. Oče je pričakoval, da bom ostal doma. Rekel mi je: »Če ostaneš doma, bi mi bil v pomoč, ti pa greš nekam v šole.« Mama ga je pregovorila: »Pusti ga, če hoče iti, pa naj gre.« Rekel sem jima: »Nič vas ne bom koštal.« In tako mi je mama dala v torbo iz domačega platna pol hlebca rženega kruha in »strožak« (prevleko za posteljo). Najprej sem stanoval v Martinišču – to je bil zavod za dijake, ki so lahko tam brezplačno živeli. Ker mi niso dovolili, da hodim ven, nisem dolgo ostal. Ko sem hodil v gimnazijo, sem preštudiral gradivo vsaj za polovico naslednjega letnika, ker sem hotel preskočiti razred, vendar zakon tega ni dovolil. Lahko bi se izpisal in potem kasneje naredil izpite, tega pa nisem hotel. Ko sem končal gimnazijo, sem začel iskati novo stanovanje. Izvedel sem za čevljarsko delavnico na Karlovški 12, kjer je bil listek: oddaja se soba za dijake. Šel sem tja in tam je bila ena stara mamica. Vprašala me je, ali imam denar, da ji lahko plačam. Rekel sem ji, da ga zdaj nimam, vendar bom pred božičem plačal za november in december. Plačal sem z inštrukcijami. Moja soba ni imela luči, velika luč je svetila na ulici. Pri tisti luči sem se poleg drugega učil stenografijo. V Zagrebu sem opravil izpit, kar mi je omogočilo, da sem začel predavati stenografijo na dveh srednjih šolah. Ko sem gledal, kaj so mi šteli v pokojnino, sem videl, da so upoštevali tudi to delo.
Kakšen je bil pa študij slavistike?
Z jezikom in s slavistiko sem se ukvarjal že od petega razreda naprej. Tako sem spoznal krasne profesorje slavistike Kidriča, Ocvirka, potem Ramovša, Nahtigala in druge. Po maturi sem se prijavil na služenje vojaškega roka. To tudi zato, ker je bil študentski staž tri mesece krajši. S seboj sem vzel knjigo za slavistiko, in ko sem se naslednjo pomlad vrnil, sem naredil izpite iz vseh predmetov in se leta 1939 vpisal v naslednji letnik. Leta 1940 sem študij končal in pripravljeno sem imel tudi že doktorsko gradivo. Doktoriral sem junija 1941. Moram reči, da sem se veliko naučil že prej, preden sem prišel na univerzo. Kot se spomnim, se za noben izpit nisem posebej pripravljal, izpiti so bili zame neke vrste samokontrola. Profesor Ramovš je to opazil in mi enkrat na mesec dal priložnost, da sva se pogovarjala o leposlovnih vprašanjih. Ti razgovori so bili zelo zanimivi.
Kje ste bili v času napada na Jugoslavijo?
Moja četa je imela nalogo braniti del desne obale reke Drave pri Ptuju. Imel sem čin poročnika. Tam smo se pripravili, ampak tretjo noč so se Nemci usmerili proti Celju. Vreme se je pokvarilo. Kmalu smo izgubili zvezo z bataljonom in nisem vedel, kaj storiti. Bil sem malo naiven in sem računal, da bo nekje pri Celju druga obrambna črta. Zato smo se vzdolž Dravinje napotili proti Celju. Med tem časom se je popravilo vreme in v lesku zahajajočega sonca smo videli, kako so se svetlikale sablje kraljevih generalov, ki so jih peljali v ujetništvo. Fantom sem rekel, v glavnem so bili Prleki in Prekmurci, da onesposobimo orožje, mule pa smo predali ljudem, ki so se zbrali okrog nas. Svojim vojakom sem rekel, naj se odpravijo domov, dokler so razmere tako neurejene. Tudi jaz sem zamenjal uniformo za ponošena hlapčevska oblačila, da ne bi padel v oči kaki nemški patrulji, in se napotil proti Ljubljani.
V Žalcu sem pred krčmo videl kolo in ga dolgo gledal. Lastnik me je vprašal, ali bi ga rad imel. Odgovoril sem mu, naj mi ga posodi. In mi ga je »posodil«. Tako sem s kolesom prikolesaril do Brda pri Lukovici. Cesta je bila popolnoma prazna, nobenega prometa ni bilo. Zaustavil sem se v gradu Kersnikov dvorec. Poznal sem ta grad, saj so bili sorodniki Janka Kersnika moji sošolci v gimnaziji. Dali so mi boljšo obleko in boljše kolo. V Črnučah v Ljubljani so bili na eni strani Nemci, na drugi Italijani. Kako priti čez most? Straža na eni in drugi strani mostu se ni pretirano brigala za kolesarja, ki sta pripeljala iz Ljubljane, in tako sem tudi jaz brez težav odpeljal na drugo stran. Nemudoma sem poiskal kolege s fakultete in povezali smo se z namenom, da se pripravimo na odpor.
To je moralo biti 12. ali 13. aprila. Tisti, ki so bili »organizirani« oziroma so imeli zvezo s komunistično stranko, so prav hitro poskrbeli za našo povezavo z mestno organizacijo Osvobodilne fronte. Prav kmalu smo dobili kontakt tudi s samim vrhom. Ker sem tudi sam imel nekaj vojnih veščin, so me zadolžili za referenta za vojne zadeve, kar je pomenilo zbiranje in prevzemanje orožja. Tako sva z Dragom Kuncem na najini prvi akciji razorožila enega Italijana. Se mi je kar smilil. Najprej sva mu povedala, naj se ne boji, ker ga ne sovraživa. Vse naju je ubogal. Težava je bila, ker je imel puško z dolgo cevjo in je nisva mogla hitro skriti. To smo uredili naslednji dan. Imeli smo več skrivališč orožja in zbrali smo ga kar veliko. Tako smo med drugim 6. ali 7. januarja 1942 izpraznili postojanko italijanske finančne policije na Bregu v Ljubljani.
Na eni izmed priprav na podobno akcijo blizu glavnega štaba črnosrajčnikov pri šentjakobski cerkvi nam je spodletelo in Italijani so nas zajeli. Z nami je bil tudi Boris Grabner, ki mu je uspelo obvestiti mamo. Prosil jo je, naj pripravi potico. Predvideval je namreč, da bodo Italijani poizvedovali o njem, zato je mami naročil, naj jim reče, da je odšel proti večeru, da bi se srečal s svojimi prijatelji, ker da ima eden od njih rojstni dan. Ta rojstni dan naj bi bil 21. februarja, v potrditev pa naj jim pokaže potico, ki jo je spekla. Dejansko so Italijani prišli in jo zasliševali o sinu. Mati jim je rekla, kar ji je sin napisal na listek. Sporočilo pa je posredoval eden izmed njihovih sosedov in dober prijatelj. Čeprav Italijani niso mogli najti nobenega dokaza zoper ujeto četverico, so nas poslali v taborišče Gonars. Tudi tam smo se organizirali in iskali način, da bi pobegnili. Junija ali avgusta je na primer skupina taboriščnikov izkopala 70 metrov dolg rov, vendar pobeg ni uspel.
Italijani so se odločili, da bodo taboriščnike premestili v druga taborišča, in tako so mene poslali najprej v Trbiž, kasneje v Padovo in nazadnje na Rab. Po stalingrajski bitki se je razpoloženje tudi v taborišču na Rabu spremenilo in ljudje so se organizirali ter pripravljali na pričakovano kapitulacijo Italije. 25. julija, ko je padel Mussolini, nam je bilo jasno, da se je treba pospešeno pripraviti za tako imenovani dan D. 8. septembra je vojak na stražarskem mestu vrgel kapo na tla in se zadrl: »Finito!« To je bil za nas znak, da je Italija kapitulirala, in OF je takoj začel pripravo na odhod iz taborišča. Naslednji dan je šel poveljnik naše enote Jurančič h komandantu taborišča in zahteval polovico orožja posadke. Italijani so to zahtevo zavrnili. 10. septembra smo ponovno zahtevali polovico orožja, vendar neuspešno.
Do orožja smo nazadnje prišli s prevaro. Z židovskimi interniranci smo se dogovorili, da ob 11. uri vsi pridemo na velik prostor sredi taborišča ter se s plesom in petjem veselimo svobode. Pridružili so se tudi nekateri italijanski vojaki in nekateri so nam prostovoljno izročili svoje orožje. Potem smo razorožili stražarje, ki se pravzaprav sploh niso upirali. Le karabinjerji so se namenili, da svoje orožje s kamioni odpeljejo do mestne luke, nato pa na Cres, ki je bil po Rapalski pogodbi italijanski. To so jim preprečili člani naše udarne skupine, ki so zajeli kamion in razorožili karabinjerje. Zasegli smo za tri kamione orožja. 15. ali 16. septembra smo prišli na kopno pri Crikvenici in se napotili proti Mašunu, ki je na pogorju Snežnika. Naš pohod je trajal 3 dni. 24. septembra je bila slovesna prisega in fotograf 14. divizije Petek je to dejanje ovekovečil. Na prisegi sta bila tudi Luka Leskovšek, ki je bil takrat generalni tajnik komunistične stranke, in poveljnik glavnega štaba partizanske vojske Franc Rozman -Stane.
Poveljstvo se je odločilo, da članom Rabske brigade odobri dvotedenski dopust. V dovolilnici je bilo napisano, naj se priključijo najbližji partizanski enoti ali terenski organizaciji OF. Ko sem kasneje raziskoval, kako so se odločili, sem ugotovil, da se je velika večina pripadnikov brigade vključila v partizanske enote. Pravzaprav ni bilo slovenske brigade, da bi ne bil v njej kakšen prostovoljec iz Rabske brigade. Jaz sem z drugimi člani poveljstva čakal v štabu 14. divizije na nov razpored. Luka Leskovšek je bil takrat nekje na Štajerskem in je sporočil, naj me pošljejo v Prekmurje. Vendar se je razpletlo drugače. V glavnem štabu so se namreč odločili, da me pošljejo v Italijo, kjer naj navežem stik s tamkajšnjim odporniškim gibanjem.
Dr. Vratuša, v zvezi z medvojnim časom vas moram vprašati, kako vi gledate na izdajstvo in kolaboracijo.
Dante je postavil izdajalce in morilce najnižje v svoj pekel. In to, kar se godi danes v Sloveniji, je pač skušanje kupovanja časa, da se prikaže izdajstvo domobrancev kot bojevanje za svobodno Slovenijo. Njihova teorija je, da smo imeli dve vojski, in sicer partizansko in domobransko, ter da sta bili obe slovenski. To seveda ne drži. Bile so tri vojske. In sicer okupatorska, domobranska v službi okupatorja in narodnoosvobodilna vojska. To ugotovitev sem vključil tudi v svoj govor 11. januarja letos v Dražgošah. Idejo za spravo pa sem povzel po predsedniku francoske republike Hollandu, ki je ob 50. obletnici izkrcanja v Normandiji med drugim rekel, da so si bivši sovražniki segli v roke, ker se zavedajo svoje odgovornosti za mir v svetu.
Kaj je bila vaša naloga v pogovorih s predstavniki italijanskega odporniškega gibanja?
Po nekaj tednih sem se srečal z njihovim vodstvom. Izpraševali so me, ali poznam Tita in Kardelja. Za Kardelja sem rekel, da sem bral njegovo knjigo o razvoju slovenskega narodnega vprašanja. Tudi za Kidriča so me vpraševali. Rekel sem, da poznam njegovega očeta, ki je bil moj profesor na fakulteti. Povedal sem tudi, da poznam Luko Leskovška, ki je bil takrat generalni sekretar partije, sicer pa je bil zelo znan sindikalni delavec. No, po razmisleku so mi rekli, naj se vrnem z njegovim pooblastilom in potem bomo nadaljevali pogovor. Do Lukovega pooblastila pa sem moral prehoditi dolgo pot. »Ujel« sem ga v Brdih. 28. novembra sem dobil njegov podpis in se znova odpravil na pot proti Milanu. V bistvu je šlo za to, da bi dobili njihovo soglasje za priključitev Primorske Sloveniji. Toda tudi italijanski komunisti so branili rapalsko mejo. Mi smo vztrajali, da gre za pravico, ki so si jo primorski Slovenci priborili z oboroženim bojem.
Imate zelo bogate izkušnje na mednarodnem področju, zato nas zanima, kakšna je po vašem vloga Evropske unije glede na konflikt, povezan z Ukrajino in Rusko federacijo.
Videti je, da je Evropska unija pod močnim pritiskom ZDA. To je v resnici stara politika Amerike, ki želi potisniti Rusijo na Ural in uveljaviti prepričanje, da je Evropa njeno »lovišče«. Evropa pa je razdeljena, ni neke skupne politike Evropske unije. V resnici je njeno stališče do tega konflikta povsem neučinkovito. Konflikt okoli Ukrajine pa se utegne stopnjevati in celo postati tako krvav, kot je tisti v Siriji in na drugih kriznih območjih. Porajajo se nova in nova krizna žarišča, ki ogrožajo svetovni mir. No, mi smo lahko za zdaj srečni, ker še nismo neposredno vključeni v te spopade velesil.
Kaj je bilo vaše vodilo v osebnem in poklicnem življenju?
Že v otroštvu sem si oblikoval jasen odnos do socialnih krivic. Te so zame nesprejemljive. Sicer pa je moje glavno vodilo: ne stori nikomur ničesar, česar ne želiš, da drugi tebi storijo. Tako lahko mirno spiš in vsakomur lahko gledaš v oči.
Dr. Anton Vratuša se je rodil 21. februarja 1915 na Dolnjih Slavečih v občini Grad. Ta del Prekmurja je bil v času njegovega rojstva sestavni del avstro-ogrskega cesarstva, in je že v mladih letih občutil posledice raznarodovalne politike madžarskih (ogrskih) oblasti. Po gimnazijskem šolanju v Murski Soboti in Ljubljani je vpisal študij slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti in doktoriral z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon.
Že aprila 1941 se je vključil v OF in je sodeloval pri organizaciji oboroženega odpora proti okupatorju. V eni izmed akcij njegove skupine so ga italijanski karabinjerji skupaj s sodelavci zajeli in internirali v koncentracijsko taborišče Gonars, kasneje v Trbiž, Padovo in nazadnje na Rab. Tam je bil soorganizator oborožene skupine rabskih taboriščnikov, ki so se po kapitulaciji Italije kot Rabska brigada vključili v enote slovenske partizanske vojske. Kot njen predstavnik je navezal stike z italijanskim odporniškim gibanjem in skušal pridobiti njihovo podporo za priključitev Primorske matičnemu narodu. Sodeloval je tudi na pariški mirovni konferenci, ki je, zahvaljujoč vojaškim aktivnostim (zlasti) 9. korpusa NOV, sprejela odločitev Kočevskega zbora in 2. zasedanja AVNOJ-a, da se Primorska združi z matično domovino in da se ukine veljavnost Rapalske mirovne pogodbe.
V povojnem času je opravljal pomembne politične, diplomatske in akademske dolžnosti. Tako je bil med drugim jugoslovanski veleposlanik v OZN, predsednik Zveznega zbora skupščine SFRJ, predsednik Izvršnega sveta SRS, izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ustanovitelj mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju, predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija … Objavil je več kot 350 razprav in člankov v domačih ter tujih znanstvenih in strokovnih revijah. Dr. Anton Vratuša je nosilec partizanske spomenice 1941. Njegovo partizansko ime je Vran.
