Poklon klenim Belokranjcem

Zgodbe | maj '15

Jože Konda

  

Pri Jožetu Kondi se je 'pokrilo' veliko naključij, ki so zaznamovala njegovo zanimivo in zelo pestro pot. Na eni strani najvišje vojaške poveljniške dolžnosti v Slovenski vojski ter aktivno sodelovanje v Natu, na drugi strani pa ogromno narodopisno delo, ki se ga ne bi branil podpisati tudi kateri izmed 'velikih' narodopisnih strokovnjakov.

Po končani novomeški gimnaziji se je Jože Konda, rojen leta 1948, predvsem zaradi socialnih razmer odločil za vojaško akademijo, in sicer za program raketne tehnike. To je bila nova študijska smer v sklopu vojaške akademije, priročno pa je bilo tudi to, da je študij potekal v Zagrebu – blizu njegovega doma. Ko se je oglasil na vojaškem uradu, da bi se pozanimal glede šolanja, so bili tam zaposleni presenečeni, da se sploh še kdo med mladimi zanima za vojaški poklic. V kaj točno se podaja, pa tudi sam Jože ni vedel; predvsem pa si ni mogel misliti, da ga bo vojaški poklic popeljal celo do Nata. Po študiju je poklicno kariero začel v Črni gori v raketni bazi tedanje vojne mornarice, nato v Beogradu in nazadnje tudi na Vrhniki. Potem pa je postal načelnik doma JLA v Ljubljani; pri opravljanju te funkcije se je še zlasti dobro počutil, saj je po srcu predvsem humanist. Tako je tudi v sami vojski deloval na dveh zelo različnih področjih.

Prispevek k slovenski osamosvojitvi

Posebno poglavje njegovega življenja pa je bilo, ko je kot visoki častnik JLA v strogi tajnosti seveda sodeloval pri osamosvajanju Slovenije in si tako prav na dan začetka vojne, 27. junija, 'prislužil' zaporni nalog. Ta ga k sreči fizično ni dosegel, saj je tik pred tem tudi uradno prestopil v takratno Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Sprva je bil zadolžen za evidentiranje nekdanjih pripadnikov takratne JLA, ki so tako kot on prestopili na našo stran. Za človeka, ki mu grozi vojaško sodišče, pa je bila ta naloga še toliko nevarnejša. Hkrati pa mu tudi naša stran ni popolnoma zaupala, ker je bil pač 'bivši'. Le malokdo pa je vedel, kaj vse je v izjemno nevarnih pogojih naredil za slovensko osamosvojitev. Njegove dogodivščine iz tega časa danes poslušamo kot zgodbe iz kakšnega napetega akcijskega filma.

S svojim znanjem in osebnostnimi odlikami je tudi v naši vojski postal eden izmed vodilnih častnikov zračne obrambe in v tej vlogi je sodeloval pri pripravah za vključitev Slovenije v Nato; predstavljal je slovenske interese, naše kvalifikacije, sposobnosti, videnja ... Veliko je potoval in se izobraževal tudi v ZDA, Veliki Britaniji in Nemčiji, bil kot inšpektor vojaške oborožitve v vojaških bazah od Portugalske do Kazahstana, od Švedske do Izraela … Aktivnega, visoko usposobljenega in zelo odgovornega Jožeta Kondo je nenadna upokojitev presenetila, saj bi bil s svojim širokim znanjem in povezavami, ki jih je stkal med uspešno kariero, lahko še kako koristen. Še vedno pa je aktivno vključen v mednarodne povezave, predvsem v asociacije, ki združuje upokojene častnike držav članic Nata.

Novo poglavje – rodopisje

V Krvoški godbi na pihala so sodelovali tudi vaščani okoliških vasi.

Se je pa z upokojitvijo lažje posvetil raziskovanju zgodovine njemu ljubih belokranjskih vasi Gradnika, Praproč in Sodjega Vrha. Oče Jožeta Konde je bil doma iz Praproč pri Semiču, mama – zelo razgledana in izobražena ženska – pa je bila Dolenjka. Toda družino je spremljala smola – oče je kmalu po prevzemu kmetije v Prapročah umrl v nesreči, mama pa je zbolela za rakom. Jože in brat Ivan sta kot dijaka začasno bivala pri mamini mami v Črmošnjicah pri Novem mestu, kjer sta se šolala. Kljub temu pa je ostala vez z Belo krajino zelo živa in močna. Jožetov mlajši brat Marjan živi na domačiji v Prapročah, tam pa ima svoj vinograd tudi Jože – to pa je še dodatni motiv za redno vračanje v Belo krajino.

Želja po raziskovanju svojih korenin je v njem tlela tako rekoč že od nekdaj; zaznal pa jo je tudi Jožetov gimnazijski prijatelj, zgodovinar dr. Stane Granda, ki mu je že pred osamosvojitvijo podaril znanstvene materiale dr. Dušana Kosa o preteklosti Bele krajine.

Od družinskega drevesa do obsežne knjige

Sprva sicer sploh ni razmišljal o knjigi, saj se je lotil predvsem družinskega drevesa. Poglobljeno raziskovanje pa je prinašalo na plan veliko zanimivosti – od zgodb do poklicev prednikov (stari oče je bil župan, v Jožetovih belokranjskih koreninah pa je tudi plemenita kri) in obseg zbranega gradiva se je povečeval. Poleg tega pa je spoznaval in želel popisati petstoletno živahno brbotanje na koščku sveta, ki ga tvorijo vasi Gradnik, Praproče in Sodji Vrh. Med drugim je izračunal, da se naj bi v pol tisočletju v teh vaseh rodilo 2420 ljudi.

Krupenski urbar

 V knjigi spremljamo zgodovino treh vasi in okoliških zaselkov (mnogih več ni), ljudi in življenja: od vzpona do zatona posameznih dejavnosti na kmetijskem in obrtniškem področju, od tlačanstva do izseljevanja, avtor nas seznani z navadami, razloži značilen govor pa priimke, opiše zanimive, pogosto pa tudi pretresljive osebne zgodbe … Vse to je podprto z listinami, fotografijami, mapami … »Ob zbiranju gradiva in poslušanju zgodb me je prevel občutek spoštovanja in občudovanja naših prednikov, ki so v zahtevnih pogojih preživeli in ustvarili podlago za našo sedanjost,« je napisal v sklepnem delu knjige.

Stara slovenščina, latinščina in gotica

Raziskovanje, sistematiziranje podatkov in pisanje so zahtevala ogromno njegovega časa, kar dobro vedo žena in vse tri Jožetove hčerke. Obiskal je številne institucije in urade, prebiral stare zapise v latinščini in gotici, časopise, več kot 150 knjig, vezanih na to območje in obravnavana obdobja, se povezal z Inštitutom za rodopisje, obiskal nešteto ljudi in poslušal njihove spomine ter pripovedi, ki so šle iz roda v rod. Ker je odkril veliko zanimivosti, ki še vabijo k dodatnemu raziskovanju, pa bo morda nastala še kakšna knjiga …

Kot je pogosto v življenju, je bilo Jožetu Kondi, ko se je lotil tega obsežnega dela, malo žal, da je z raziskavami toliko časa odlašal, saj je veliko pričevalcev že pomrlo. Sicer pa ob tako odgovornih nalogah, kot jih je imel v svoji karieri, v kateri je tudi napisal več strokovnih razprav, niti ni imel časa za kaj takega. Toda s spomini domačinov, predvsem pa z dokumenti, ki jih je iskal v NUK-u, krajevnih, zemljiškoknjižnih, cerkvenih in še drugih arhivih doma in na Hrvaškem, je pridobil ogromno gradiva in informacij. Vse to je zbral v knjigi velikega formata, ki zajema pet stoletij in obsega 554 strani. Knjiga je nastajala sedem let in je – po obdobju, ki ga obravnava, po celovitosti obravnave in po obsegu zbranih dokumentov in listin – izjemen dosežek slovenskega rodopisja.

Natančno, potrpežljivo in spoštljivo je snoval svoje monumentalno delo. Knjiga je spomenik krajem in ljudem teh treh vasi, vse nas pa opozarja na odgovornost, ki jo imamo do sedanjih in naslednjih rodov.

Skutniki pri nas

»V preteklosti je bila precej razvita praksa, da so družine, ki niso imele lastnega naslednika, posvojile otroka svojih sorodnikov ali iz drugih družin, s katerimi so imele dobre odnose. Izraz je temeljil na ljudski razlagi, češ da naj bi jih vzeli sebi v naročje, v krilo, oz. v »skuto«. Skutnik ima močnejši pomen kot posvojenec. Skutnik je posvojen zato, da bo prevzel in nadaljeval 'življenje' kmetije. Ima pozitivno konotacijo.«

Odvzem zvonov

»Cesarski odlok z leta 1913 je odredil oddajo vseh zvonov ob skromnem plačilu 4 krone za 1 kg teže. Za tri zvonove, težke 1341 kg, oddane v vojaški upravi v Gradcu, so dobili 5364 kron.«

Skupna skrb

»Na podlagi zapisa v vaških bukvicah soseske Sodji Vrh je moč sklepati, da je bila skrb za cerkev stvar prebivalcev vseh treh vasi. Skupaj so skrbeli za vzdrževanje, čuvanje kase z denarjem za 'vbugajme', plačilo letnih maš za dober namen (varovanje pred hudo uro) in podobno. Tako je bila na primer leta 1830 cerkev beljena (malana), streha pobarvana. Delavci so bili na hrani pri določenih družinah. Ko so končali delo so bilo na hrani na Sodjem Vrhu št. 7 ( pri 'Jeraševih'). Strošek za vsa dela je bil 4831 din.« 

Sodji Vrh

»Ob popisu leta 1770 je bilo na Sodjem Vrhu evidentiranih 14 konspiracijskih hišnih številk. Še pred koncem 18. stoletja je novonastala družina Skala dobila št. 15, ko pa sta se poročila »Kumučev« Štefan in »Movernova« Marija ob koncu prve polovice 19. stoletja, sta na kajži dobila hišno številko 16.«

»Posebnost je bila tudi prvotna oštevilčenost bivališč. V začetnem delu sledijo hišne številke urinemu kazalcu, potem pa je nenadoma preskočila hišna številka s 'Kumučeve' stare št. 8 na 'Kovačevo' staro št. 9 in se zopet vrne na 'Ivčevo' staro 10 , s katere zopet preskoči preko 'Vrtinove' na 'Matičevo' staro 11 in se zopet vrne na 'Vrtinovo' staro 12, potem pa mimo 'Kumučeve' do 'Jeluševe' na stari št. 13 in 'Jozeče' na stari št. 14.«

Besedilo in fotografije: Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media