Ni greh prositi za pomoč

Dobro počutje | jun. '15

Ko vstopimo v tretje življenjsko obdobje in se upokojimo, ko nas vse pogosteje zapuščajo naši vrstniki, ko imamo občutek, da nas niti otroci niti vnuki ne potrebujejo več, in ko nam moči lahko jemlje tudi bolezen – takrat ni nič nenavadnega, da se včasih znajdemo v stiski, ki jo težko premagamo sami. Dobro je, če se z nekom o svojih težavah vsaj pogovorimo.

Ena izmed tistih, ki znajo prisluhniti, je socialna delavka Jana Dragar. Morda se vam bo oglasila, ko boste ponoči (od sedmih zvečer do sedmih zjutraj) izkoristili »klic v duševni stiski«, ki deluje v okviru Psihiatrične klinike Ljubljana. Morda pa se boste z njo srečali, ko boste brezplačno pomoč poiskali na Centru za psihološko svetovanje Posvet v Ljubljani. Povedala nam je, da tam pomoč poišče veliko starejših ljudi, čeprav se na začetku za to težko odločijo.

Slovo od življenja v dvoje

Posebno težko jim je, ko umrejo njihovi bližnji in ostanejo sami. »Če gre za izgubo življenjskega partnerja, se življenje popolnoma spremeni. Osamljenost je huda. Marsikdo se zapre vase in le redki obdržijo krog prijateljev, ki so ga imeli prej. Kot da je človek, ko je sam, vreden manj,« razlaga svetovalka. Da je še težje, se poleg vsega lahko pojavi še finančna stiska. »Namesto dveh pokojnin je za vzdrževanje stanovanja zdaj na voljo le ena.«

Zgodi se, da ob vsem tem ljudje zanemarijo skrb zase. Ne zdi se jim na primer vredno kuhati samo za enega ali pa popusti prej tako pomembna skrb za gospodinjstvo. »Bistveno manj je tistega, kar je nekoč dajalo življenju smisel.« Težko je začeti znova. Vrstniki se poslavljajo ali pa zbolijo in težje je sklepati nova poznanstva. Pomaga nam lahko, če se vključimo v dejavnosti katerega izmed društev, kot so društva upokojencev, ki so v Sloveniji zelo dejavna, meni Jana Dragar.

Še je čas

Včasih predolgo čakamo z izpolnjevanjem svojih želja. »Ves čas dejavnega življenja, ko smo še v službi, prelagamo stvari na kasnejši čas. Vse, kar bi radi počeli, bomo počeli potem, ko bomo upokojeni. A če tega nismo delali 40 let, bomo tudi potem težko.« Marsikaj postane težje dosegljivo zaradi slabšega finančnega stanja, bolezni ali ker nimamo več bližnjega, s katerim bi veselje delili. Nekateri se sicer po upokojitvi znajdejo, dejansko potujejo, obiskujejo prireditve, najdejo veselje v različnih konjičkih in ohranijo svoj dragoceni krog prijateljev. Drugim se poruši svet, so izgubljeni, zdi se jim, da niso več pomembni ...

Svoje omejitve prinaša še morebitna bolezen, s katero se spet spopadamo na različne načine. Nekaterim pomeni oviro, ki je ne morejo premagati (in včasih jo je res težko). Drugi znajo kljub bolezni še vedno uživati v vsem, kar jim življenje še lahko da.

Pogovor odrešuje

Ko so vnuki še majhni, stare starše morda še potrebujejo, potem pa vedno manj. Otroci živijo svoje življenje, se ubadajo s svojimi težavami. »Pred leti, ko sem začela delati, je bila starost pravzaprav cenjena in izkušnje so bile dragocene. Danes je tega bistveno manj. V sodobnem svetu vsak sam poišče vse, kar potrebuje, nasveti starejših niso več iskani.« A čeprav se je življenje mladih družin zelo spremenilo in pogosto res nimajo veliko časa, Jana Dragar meni, da si ga včasih vendarle morajo vzeti za obisk staršev ali tet in pogovor z njimi.

Za duševno stisko je najbolj »zdravilen« prav pogovor. »Starejši potrebujejo predvsem ta občutek varnosti, da lahko povedo, če jih je nečesa strah. Včasih si svojim otrokom ne upajo niti povedati, da imajo zdravstvene težave. Kot da jih je sram. Pri vsej opevani mladosti in lepoti danes ni lepo biti star.« Jana Dragar zato še posebej poudari, naj vendarle povedo, če kakšne stvari ne zmorejo, naj prosijo za pomoč in naj se ne trudijo do konca vsega narediti sami.

Kam po pomoč

Sogovornica ugotavlja, da se o nekaterih stvareh lažje kot z bližnjimi pogovorimo z drugimi, ki so manj vpleteni. »Ljudje, ki so zelo bolni in imajo zelo veliko potrebo, da bi se pogovarjali o odhajanju. Tega običajno svojci ne dovolimo, ker ne zmoremo. Takrat je dobro, da se o tem lahko pogovorimo z nekom drugim.«

Ena izmed oblik pomoči, ki je na voljo, ne glede na vrsto stiske je klic v duševni stiski. Deluje ponoči. »Vsi vemo, da so stiske včasih ponoči še hujše in takrat težje pridemo do pomoči,« pojasnjuje Jana Dragar. Osebno gremo lahko na pogovor k svetovalcem na Center za psihološko svetovanje Posvet, kamor pokličemo, se naročimo in kar hitro pridemo na vrsto. Obstajajo še druge podobne svetovalnice.

»Le na podeželju je morda tovrstne pomoči manj. Res pa je, da tam ljudje te stvari še vedno nekako predelajo med sabo, na primer s sosedi. V mestu tega ni, je pa zato več možnosti, da poiščejo pomoč drugje.«

Zlorabe ostajajo skrite

Pogosto za domačimi zidovi ostanejo skrite tudi stiske, povezane z zlorabami. Teh ni malo, ugotavlja Jana Dragar. Zloraba je tudi, ko nekdo starejši osebi obljubi, da bo skrbel zanjo, zato da mu ta prepiše svoje premoženje. Zloraba je, ko brezvestni prodajalci, ki hodijo od vrat do vrat, nekomu poberejo denar, ko ga prepričajo v nakup dragih stvari, ki jih niti ne potrebujejo.

Tudi stiske lahko povzročijo zlorabe. »Zgodi se, da družina ostane brez sredstev in je pogosto vir preživljanja le pokojnina. Seveda je težko vsakemu povedati, da mu lastni otrok pobira denar. Če pa že povedo in gre za starejše ljudi, morda okolica celo pomisli, da so dementni in da obtožbe niso resnične.« 

Če ne gre za v nebo vpijoče stvari, te pogosto ostanejo skrite, ker ni nikogar, ki bi lahko prišel v hišo in jih dejansko preveril, ugotavlja sogovornica. Zato je toliko pomembnejše, da o njih spregovorijo žrtve. »Pogosto imajo občutek, da ne delajo prav, če povejo, da so naredili nekaj groznega. Povemo jim, da ni tako. Imamo mehanizme, da jih zaščitimo in jim pomagamo, ali pa jih vsaj usmerimo na pravi naslov.«

Izčrpanost in krivda

Še en pomemben vzrok stisk, na katerega pozabimo, je bolezen bližnjega, ki zahteva nenehno skrb. Demenca je bolezen, ki močno obremeni svojce, ugotavlja Jana Dragar. »Težko je sprejeti, ko se osebnost nekoga, ki ga poznamo vse življenje in ga imamo neizmerno radi, povsem spremeni. Težko sprejmemo, da je bil prej pameten ali močan, zdaj pa je povsem nebogljen.«

Včasih se po neprespanih nočeh in ob dolgotrajni izčrpanosti pojavijo do bližnjega celo občutki, ki se jih sramujemo. Ob napredovali bolezni je treba za bolnika skrbeti 24 ur ali pa ga zaupati v domsko oskrbo, kar je spet težko in še finančno obremenjujoče. »Vse to zbuja v ljudeh res grozne občutke. Zelo naporno je.« Svetovalci, kot je Jana Dragar, osebam v stiski prisluhnejo, jih razumejo in jim poskušajo pomagati. Veliko pomaga že sam pogovor.

KLIC V DUŠEVNI STISKI

Na tel. št. (01) 520 99 00 lahko pokličete vsako noč med 19. in 7. uro zjutraj ne glede na vzrok vaše stiske. Svetovalci bodo z razumevanjem poslušali vašo pripoved, morda vam bo že to v olajšanje. Skupaj boste poskusili poiskati poti iz svojih težav. Če boste potrebovali dodatno strokovno pomoč, vam jo bodo poiskali. Pogovor bo povsem zaupen, lahko boste ostali anonimni.

POSVET

Psihološke svetovalnice, ki delujejo v okviru projekta MOČ, so v Ljubljani, Kranju, Celju, Novi Gorici, Postojni, Sevnici, Slovenj Gradcu, Laškem in Murski Soboti. Od februarja 2015 do aprila 2016 so svetovanja za uporabnike mreže psiholoških svetovalnic brezplačne. Naročanje poteka iz Ljubljane za vse svetovalnice (031 704 707), razen za Celje in Laško (031 778 772).

Svetovalnice v Postojni, Novi Gorici, Sevnici, Slovenj Gradcu in Murski Soboti so šele začele delati, medtem ko svetovanje v Ljubljani, Kranju in Celju poteka že več let.

Ko ne vidimo nič več lepega

Kadar se težave in stiske le še stopnjujejo, ko noben dan ni nič boljši, ko ne vidimo nič več lepega, takrat je treba razmisliti o iskanju zdravniške pomoči, meni Jana Dragar. Svetuje, da obiščemo zdravnika ali vsaj katero izmed svetovanih služb, kjer bodo znali presoditi, kako hudo je, in nas usmerili naprej. Med starejšimi je veliko ljudi, ki zbolijo za depresijo. Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja je desetina prebivalcev, starih od 55 do 64 let, z zdravniško potrjeno depresijo.

Besedilo in fotografija: Urša Blejc