Predsodkov je manj

maj '15

Sogovornike smo vprašali, ali se je odnos do tujcev v Sloveniji kaj spremenil.

 Štefka Kučan, nekdanja prva dama Slovenije, Ljubljana: »Tujce, ki prihajajo k nam, Slovenci lahko razumemo in sprejemamo, ker smo tudi sami pogosto iskali eksistenco drugje. Doma smo povsod po svetu, mnogi imamo koga v tujini ali ohranjamo spomin na prednike, ki so tja odšli pred leti. Tako kot smo še vedno zelo solidarni med seboj, smo naklonjeni tudi prišlekom, sprejemamo jih v njihovih stiskah in kot obogatitev naše kulture. Ljudi iz tujine se ne bojimo, žal pa so v ospredju poročila o tem, kaj nas v zvezi z njimi skrbi, lepe strani našega sobivanja pa ostajajo v ozadju.«

 Sonja Pungertnik, defektologinja, Slovenka leta 2014, Ljubljana: »Mislim, da mora biti vsak človek dobrodošel kjer koli na svetu. V zadnjih letih se je odnos do drugih narodnosti, kultur in religij prav gotovo spremenil in je bolj odprt. Bojim pa se, da je to mnogokrat samo na zunaj. Velikokrat smo polni velikih besed o tem, kako je treba sprejemati druge narodnosti, kulture in vere, kar pa po mojem mnenju daje boljši vtis o veliki odprtosti družbe, kot pa je dejansko res.«

 Sonja Grizila, novinarka, Ljubljana: »S tujci, ki živijo med nami, Slovenci nikoli nismo imeli posebej slabih odnosov. Res pa je, da se odnos do njih razlikuje glede na to, iz katerega dela sveta prihajajo: iz tistega, ki ga občudujemo, ali iz onega, na katerega gledamo zviška. Rome, prišleke iz nekdanje Jugoslavije, z Bližnjega vzhoda ali Afrike hitro stigmatiziramo, čeprav z njimi nimamo slabih izkušenj. Pred leti sem se nasmejala, ko mi je gospodinja ob poroki domače hčerke s črnim zdravnikom potožila, da zetu, ki je sicer dober fant, in njegovim prijateljem zameri, ker jim ni všeč potica, s katero se je tako trudila.«

 Irena Polanec, slikarka, Maribor: »Nekoč smo bili večji ksenofobi kot danes, ko so se meje odprle in imamo več stikov s tujino. Kljub temu pa še vedno obstajajo predsodki in nestrpnost do tujcev, predvsem do tistih iz manj razvitih držav. Do tistih iz »bolj nobel« držav znamo biti celo prijazni. Želim si, da bi bilo stanje duha v Sloveniji boljše, da bi bili med seboj strpnejši in spoštljivejši, ker samo tako lahko upamo na napredek. Saj zlo rodi samo zlo.«

 Barbra Drnač, plesna novinarka in urednica, Ljubljana: »S tujci nimam težav, ker sem prepričana, da nas s svojo prisotnostjo bogatijo in širijo naša obzorja, da nismo preveč zaplankani. Se pa seveda od njih tudi pričakuje, da se bodo vključili v naše okolje. Nekaterim to uspe bolje, drugim malo manj. V zadnjih letih smo postali bolj netolerantni do drugačnosti. Bojimo se vsega, kar nam ni domače, kar je neprepoznavno, nerazumno. Kriza je to še bolj poglobila, saj se bojimo za svojo eksistenco.«

 Aleš Lesjak, član Mladinskega simfoničnega orkestra Glasbene šole Celje: »Pravih osebnih stikov in izkušenj s tujci niti nimam. Mislim pa, da je zdaj več strpnosti do tujcev kot v preteklosti, sploh med mladimi, ki so jim stereotipi tuji. Na naši šoli, tudi v orkestru, spoštujemo vse ljudi, ne glede na to, iz katerega okolja prihajajo. Ljudje smo različni, živimo v različnih okoljih in imamo zato tudi drugačne poglede na svet, na vero, drugačno filozofijo. Do tujcev z drugačno kulturo ne smemo biti nestrpni in žaljivi – kljub vsem ekstremnim dogajanjem v svetu.«

 Lucija Mlinarič, študentka biopsihologije in kotalkarica, Ljubljana: »Med ljudmi ne delam nobenih razlik. Vsi smo krvavi pod kožo. Menim, da se je odnos do tujcev pri nas zadnja leta izboljšal in da nismo več tako nestrpni in sovražni kot nekoč. K temu so verjetno pripomogle odprte meje in možnosti potovanj in spoznavanj tujih dežel in kultur.«

 Asist. Evita Leskovšek, dr. med., spec. soc. medicine, Ljubljana: »Ob delu na Inštitutu za varovanje zdravja sodelujem tudi z različnimi nevladnimi organizacijami, kjer je aktivna strpnost izredno pomembna tako na profesionalni kot na osebni ravni. Nedopustni so kakršni koli izpadi, uperjeni proti tujcem, drugim ali drugačnim. Zavedajmo se, da nas različnost samo bogati. V medsebojnih odnosih bi morali prevladati ženski princip, strpnost, sprejemanje različnosti in sočutje do obrobnih, ranljivih skupin.«

Besedilo in fotografije: Novinarski krožek Univerze za tretje življenjsko obdobje