Poštena in vztrajna pot družine Ajlec

Zgodbe | maj '15

Družina Ajlec (od leve): Julija A. Težak in njen mož Robert Težak, Jasmina A. Keuc in njen mož Danijel Keuc, mama Marija in oče Janez, Monika A. Krempl in njen mož Trivo Krempl

V imenu podjetja AJM, ki je z 200 zaposlenimi največje družinsko podjetje v Sloveniji, so inicialke začetnikov – Janeza in Marije Ajlec. A gospod Janez je delal marsikaj, preden se je posvetil stavbnemu pohištvu. Bil je ključavničar doma in v Nemčiji, kjer se je nato ukvarjal tudi z gostinstvom, ob vrnitvi v domovino pa z nizkimi gradnjami. Po upokojitvi so podjetje AJM prevzele vse tri hčerke s svojimi možmi in uspešna zgodba se nadaljuje.

V pripovedi gospoda Janeza Ajleca iz Maribora človek lahko le uživa; doživeto, živahno, navdušeno opisuje svoje »življenjske postaje«, ki so vse po vrsti uspešne. Spoznala sem ga kot ustanovitelja izjemno uspešnega družinskega podjetja, ki svoje stavbno pohištvo prodaja celo na Japonskem, v Koreji, Ruski federaciji itd. Na dan najinega pogovora so bili na poslovnem obisku tudi predstavniki velikega belgijskega podjetja, ki želijo v svoj prodajni program vključiti tudi okna in vrata AJM. V podjetju so zaposlene vse tri njegove hčerke in njihovi možje, zato gospod Janez prizna, da je imel srečo, ker se je v družini vse tako lepo poklopilo. Toda preden je prišel do mirne upokojitve, se je marsikaj zgodilo ...

 Mlinarjev sin je postal ključavničar

»Doma smo imeli mlin in od malega sem pomagal očetu. Poznal sem vse postopke. Toda moja želja je bila postati ključavničar, in sledil sem svojemu prvemu cilju. Po šolanju sem se zaposlil v Mariboru, po petih letih pa sem s še dvema prijateljema odšel v Nemčijo; eden je žal že pokojni, z drugim, ki živi v Düsseldorfu, pa se še z veseljem obiskujemo. Na začetku smo vsi trije živeli skupaj v eni sobici v samskem domu.« V Düsseldorfu je gospod Janez dobil službo v Demak maschinenbau, kjer je bil zelo zadovoljen. Mlad in vesel pa se je znal tudi zabavati in tako ga je neko nedeljo pripeljala pot na ples v gostilno Opatija na drugem koncu tega velikega mesta. Tam je spoznal svojo ženo, po rodu iz Like. »Takoj mi je bila všeč, nenavadno, skoraj usodno pa se mi je zdelo tudi to, da sva rojena istega leta in istega dne … Dobro pa je tudi, da ji je ime Marija, saj kdor ima Marijo ob sebi, je zavarovan in se mu nič ne more zgoditi,« doda napol v šali, napol zares. Poskrbel je, da je tudi žena dobila zaposlitev v tovarni, kjer je delal sam. Zanimivo in nenavadno pa je, da je gospa Marija kar pet let vozila 30-tonski žerjav.

Gostinstvo in nato še nizke gradnje

Potem ko se jima je rodila prva hčerka Monika in nato še Jasmina, sta se Marija in Janez odločila, da gresta na svoje. V Düsseldorfu sta odprla svojo gostilno, in ker sta bila že takrat podjetna, kmalu še drugo v Geldernu; znani pa so bili po jugoslovanskih jedeh – čevapčičih, mešanem mesu na žaru, džuveču ... Posel je cvetel in želela sta še širiti svojo dejavnost, a sta naletela na težave pri gradbenem dovoljenju. Ta zaplet pa ju je postavil pred novo odločitev – vrnila sta se v Slovenijo. »V Mariboru sem odprl podjetje za nizke gradnje – s privarčevanim denarjem sem kupil več strojev, ki so bili v takratni Jugoslaviji še redkost, in posel je dobro stekel. Družina se je še povečala – sestricama se je pridružila še Julija. Zato sta starša že načrtovala varno prihodnost za svoje tri hčerke.

»Ko sem v Avstriji zagledal na nekem sejmu bela okna in zelena polkna, je bila to zame ljubezen na prvi pogled. To mora priti tudi v Jugoslavijo, sem si rekel, in kmalu to novost prinesel kot prvi v Sloveniji.« Tako se je počasi nehal ukvarjati z gradbeništvom, ker so se za to področje kazali vse težji časi, in se usmeril v stavbno pohištvo. »Razvili smo tudi več inovacij, še zlasti odmevni pa sta bili inovaciji – okno s krilom brez okvirja Zero Sash in leseno okno, ki smo ju predstavili tudi na sejmu v Münchnu. Za ta okna smo dobili več nagrad oz. priznanj na državnem nivoju. Na sejmu pa so nas odkrili tudi kupci iz Japonske, Koreje in Rusije in tako so posli stekli na vse strani.« Japonci so jih povabili tudi na kongres o pasivni gradnji, kjer so v uri in pol predstavili svoje dosežke.

Hčerke, zeti in vnuki

Vsi trije zeti so se odlično vklopili v družinsko podjetje – mož najstarejše Monike je glavni direktor, Jasminin mož je direktor informatike in razvoja, Julijin pa je direktor proizvodnje oz. tehnični direktor. Za delo v podjetju pa je oče navduševal tudi hčerke, ko so bile še srednješolke: »Monika se je odločila za ekonomsko smer, kasneje pa je imela tudi enkratno mentorico, tako da že ves čas odlično vodi naše finance in računovodstvo. Druga hčerka Jasmina se je odločila za študij turizma, vendar se je vseskozi vključevala tudi v podjetje in po končanem šolanju prevzela našo prodajo. Najmlajša Julija (direktorica prodaje) pa je želela študirati podjetništvo in je diplomirana ekonomistka.« Oče pove, da se vključuje predvsem v pospeševanje prodajne in komunikacijske aktivnosti za podjetje, vodi pa tudi montažo. »Imamo najsodobnejšo proizvodno tehnologijo, ki temelji na računalniški brezpapirni proizvodnji. Dnevno izdelamo več kot 600 oken in ponosni smo, da smo največji slovenski proizvajalec stavbnega pohištva iz PVC, aluminija in lesa. Izvozimo pa že 35 odstotkov naše proizvodnje. Kljub težjim gospodarskim razmeram imamo še vedno 200 zaposlenih,« pripoveduje Julija. Vse tri sestre pa dodajo, da je oče zelo skrbno in daljnovidno vodil podjetje – vlagal je v razvoj, znanje zaposlenih in najsodobnejšo opremo. »S tem je zgradil sodobno mednarodno podjetje, ki pa ima tudi status največjega družinskega podjetja v Sloveniji.«

Janez in Marija imata tri vnuke in štiri vnukinje. Najstarejša je ravnokar postala polnoletna, stara starša pa sta zelo ponosna tudi na njene športne uspehe – lansko sezono je bila državna prvakinja kar v petih disciplinah alpskega smučanja; tako bi prav lahko postala naslednica Tine Maze. Pa tudi vsi drugi vnučki in vnučke so biseri na svojih področjih.

Uspehi in veselje

Sicer pa je bil uspešen športnik tudi gospod Janez – bil je večkratni državni prvak v vožnji z motornimi čolni. Udeleževal se je svetovnih tekmovanj po svetu in tako bogatil svoje življenje in pridobival posebne izkušnje. Še vedno je navdušen nad vodnimi športi, toda nima jahte, kot bi človek pričakoval, ampak gumijast čoln, ki ga na Braču, kjer letujejo, popelje do vseh skritih zalivov.

Pravi, da so v njihovi družini vsi vedno veliko delali, znali pa so se tudi poveseliti. Kot gostinci še vedno uživajo v dobri hrani – od potic, ki jih ima gospod Janez še zlasti rad, do jabolčnih zavitkov in kakšne dobre telečje obare ... Pohvali ženino kuhinjo in kuhinjo vseh treh hčera.

Ko teče beseda o vzgoji, sta starša dekletom vedno znova govorila, da najkrajša pot do uspeha ni vedno najboljša oz. da je najzanesljivejša poštena in počasna pot navzgor. To so preverjeni recepti oz. modrosti, ki so zrasle iz izkušnje in so zbrane tudi v rekih, kot je počasi se daleč pride. Tudi angleški rek pravi, da kar človek na lahek način pridobi, tudi na lahek način izgubi. Zato sta Janez in Marija najbolj ponosna na to, da sta otrokom privzgojila delavnost in poštenje: »Poštenja ti nihče ne more vzeti, ne moreš ga izgubiti; to ti ostane in je najboljša popotnica za življenje brez težav.« Zdi pa se, da v družini Ajlec niti ni bilo kakšnih velikih težav, ali pa so te znali prebroditi s trdno vero v vse dobro in v to, kar so in kar še delajo.

Vedno povezana s podjetjem

Gospod Janez Ajlec je tudi družbeno dejaven; med drugim je predsednik gradbenega odbora za obnovo košaške cerkve v Mariboru. Ob tem nanese beseda na izjemno Slomškovo delo, hkrati pa se spomni tudi drugih velikih slovenskih mož, na katere bi morali biti, kot pravi, bolj ponosni – od Prešerna naprej.

Odkar je v pokoju, pa večino prostega časa namenja svoji ženi Mariji in tudi igranju golfa. Rad pa se vrača in pomaga v podjetju, ki ga je zasnoval pred 25 leti 'ob pogledu na lepo belo okno in zelena polkna'. Vzvod je bila torej lepota, ne pa misel na zaslužek. Brez kalkulacije, kaj mu bo ta korak prinesel, je vložil denar v dejavnost, ki je njegovo podjetje ponesla v svet, družini pa omogočila varno in lepo prihodnost.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media