Med naravo in zgodovino
Jurij Kurillo
»Sem tak kot Greta Garbo, skrivam svojo starost,« je med pogovorom dejal Kranjčan Jurij Kurillo, upokojeni pediater, pisec in fotograf, in svojo odločitev podkrepil s spoznanjem, da »nekateri v mladosti ne naredijo veliko. Drugi pa še v starosti nič. Za javnost.«
Njegovo mladost so po šestem letu polnili življenje nad bližnjo Zarto, sotesko reke Save, obiskovanje nemške šole med drugo svetovno vojno in odkritje odstranjenih slovenskih knjig z dragoceno Vodnikovo Pismenostjo in gramatiko v drvarnici ob kranjskem gasilskem domu.
Med gimnazijskim šolanjem v Kranju je z jezikoslovcem in literarnim zgodovinarjem prof. Stankom Buncem sodeloval pri prenosu knjig v študijsko knjižnico, ki jo je ustanovil ta izredno natančni in strogi profesor. Prav gotovo je Juriju Kurillu prav gimnazijski vstop v obvladovanje slovenščine pomagal v kasnejših letih, da je enako storil z nemščino, angleščino, ruščino, francoščino.
Spomni se, da mu je tedaj neki srednješolski list objavil prvi članek, in sicer o obročkanju ptičev. O naravoslovju, medicini pa tudi o svojih potovanjih, predvsem po ZDA, je pisal in še piše za različne revije, kot so Proteus, nekdanji Pionir, Gea in Isis, glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. V osebni bibliografiji od leta 1961 do 2015 ima navedenih kar 122 del, a seznam še ni popoln.
Prisoten je na vseh pomembnejših dogodkih kranjskih fotografov iz društva, poimenovanega po Kranjčanu Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo. Leta 2004 je Kurillo za dosežke na mednarodnih razstavah fotografije prejel naziv Excellence FIAP (Mednarodne zveze za fotografsko umetnost).
Ob omembi skoraj ducat kilometrov dolge soteske Zarte ali Zarice od Čirč pri Kranju do Medvod, ki ji je posvetil predzadnjo knjigo, mu je žal, da je v mladosti ni pogosteje fotografiral in snemal. Še posebej takrat, ko je narasla Sava bobnela, da se jo je slišalo več kot kilometer daleč. Po postavitvi HE Medvode (1953) in HE Mavčiče pred 29 leti je ostalo le še tri kilometre te redke koritaste soteske v Sloveniji – od Drulovke do Jame. Pred štirimi leti ji je s Tadejo Šubic in drugimi sodelavci posvetil knjigo Zarta ali Zarica: potopljena lepotica, za katero so tudi sponzorji (med katerimi je bil tudi sam) prispevali nekaj sredstev, da jo je Zavod za varstvo narave RS navsezadnje uvrstil v svoj letni načrt. V knjigi so objavljene večinoma njegove fotografije, pisci različnih strok pa bralce soočajo z našim nespametnim ravnanjem z dragocenimi naravnimi vrednotami.
Knjiga o Prešernovem prijatelju
Povod za zapis o človeku, ki je želel v mladosti postati biolog, a se je potem usmeril v medicino, za katero pravi, da je v bistvu biologija, sta razstava in izid njegove zadnje knjige o kranjskem oziroma tržiškem ranocelniku, porodničarju in prijatelju pesnika dr. Franceta Prešerna Kranjčanu Tomažu Pircu (1813–1880). »Od začetka šestdesetih let sem bil splošni zdravnik v Tržiču. Vodja tamkajšnjega muzeja prof. Jože Rakovec me je opozoril na okrajnega ranocelnika Pirca, ki je tam deloval od 1850. leta do smrti. Tomaž se je podpisoval kot »Chirurg«, pa je bil sicer le patron kirurgije, vendar je s svojo spretnostjo in znanjem zaslovel daleč po kranjski in koroški deželi in celo do Dunaja,« jedrnato opiše avtor vsebinsko in oblikovno bogato razstavo, ki je bila ob 200. obletnici Pirčevega rojstva na ogled že v Tržiču, Kranju, Ljubljani in Mariboru. Knjiga in razstava nas popeljeta v čas 19. stoletja, ki za človeka z ranocelniško, nekakšno srednješolsko medicinsko izobrazbo nikakor ni bil lahek, bil pa je zanimiv, saj se je poklicno in družabno lahko sukal prav v vseh stanovih. Pirca najpogosteje omenjajo v povezavi s prijateljskim zdravljenjem Prešerna, a to je le ena izmed izjemno zanimivih iveri o družinskem zdravniku, ki je Franu Levcu za slavljeno Julijo Primic izjavil, da ni bila nikakršna lepotica, ampak predvsem nečimrna ženska.
