Ples je moje veselje, ljubezen in življenje
Tako pravi Mihael Verbič, ki je pred kratkim dopolnil častitljivih 80 let in je prvi dobitnik medalje za zasluge predsednika republike za življenjsko delo na področju družabnega plesa, ki jo nesebično posveča vsem slovenskim plesalcem in njihovim uspehom v svetovnem merilu. To pomembno priznanje državnega vrha za plesno dejavnost ne preseneča, če upoštevamo dejstvo, da se majhna Slovenija ponaša s številnimi najvišjimi osvojenimi svetovnimi in evropskimi mesti v vseh tekmovalnih panogah – od standardnega in latinskoameriškega plesa do modernih plesnih zvrsti.
Sodeloval je pri tem, da je družabni ples pri nas po drugi svetovni vojni sploh dobil priložnost za obstoj in razvoj. Na prvi pogled so bili plesalci dunajskega ali angleškega valčka v novi državi nezaželeni, ker so jih razumeli kot ostanke nekdanje meščanske družbe, rekli so jim »frakarji«, toda bili so vztrajni in hoteli so ne le plesati za svojo dušo, ampak tudi tekmovati in uspeti na mednarodnih plesnih tekmovanjih. Pri tem je bilo nekaj srečnih okoliščin – diplomirani plesni mojster Adolf Jenko v Ljubljani, Ludvik Simončič v Mariboru, talent in zavzetost plesalcev – in zgodba o uspehu slovenskega družabnega plesa je stekla ter traja še danes, saj imamo svetovne in evropske prvake v številnih plesnih panogah.
»Po drugi svetovni vojni so bili pri nas časi mladinskih delovnih brigad, graditeljske poezije, in tudi sam sem kot enajstletni pionirček sodeloval v prvi Ljubljanski delovni brigadi v Bohinju, kjer smo pripravljali drva za Ljubljano, da nas ne bi zeblo v prvi zimi v svobodni domovini.«
Od plesalca do pobudnika plesov
Njegova plesna zgodovina pa se je začela, ko je kot osemnajstletnik na prvenstvu športnih parov leta 1952 v telovadnici Narodnega doma v Ljubljani dosegel drugo mesto v standardnih plesih med 42 pari. Zasluge za tak uspeh gredo mojstru Jenku, ki je imel Centralno plesno šolo za Ljubljanico pri Zmajskem mostu na Petkovškovem nabrežju, kjer je naučil plesati 220.000 mladih in izuril kakih 100 plesnih učiteljev. Naravna pot je bila ustanovitev Plesne zveze Slovenije in leta 1954 je postal Verbič podprvak v standardnih plesih takratne Jugoslavije. V naslednjih letih pa se je z vsem svojim žarom posvetil razvoju družabnega in športnega plesa v Sloveniji. Bil je realizator novih idej, dolgoletni sekretar Plesne zveze Slovenije, leta 1968 pa je postal tudi njen predsednik in leto kasneje je bil na ustanovni skupščini izvoljen v sedemčlanski prezidij Svetovne plesne zveze (ICAD). Tu je bil kot Jugoslovan odgovoren za sodelovanje in vključitev vzhodnoevropskih držav v to svetovno plesno organizacijo, kar mu je tudi uspelo.
Poleg tega je Mihael Verbič prejemnik zelo redke Riklijeve plakete leta 1980, ki jo je dobil za posebne zasluge pri pospeševanju in razvoju turizma na Bledu po več kot 18-letnem organiziranju in vodenju mednarodnih plesnih turnirjev v blejski Kazini, Portorožu, na tekmovanju Evropa pleše v Velenju, bil je pobudnik in organizator Ljubljanskih plesov v ljubljanski Festivalni dvorani, za vse to pa je prejel tudi priznanje Mestne športne zveze Ljubljana za življenjsko delo na področju športa, Jenkovo priznanje za strokovno in organizacijsko delo na plesnem področju, častni naziv senior družabnega in športnega plesa v Sloveniji, največ pa mu pomeni priznanje Plesne zveze Slovenije za življenjsko delo, ki ga je dobil ob 75-letnici.
Tako kot je v Londonu postavljen spomenik filmskemu magu Chaplinu, v Ljubljani pred stavbo Kazine, kjer je Jenko imel svojo plesno šolo do začetka 2. svetovne vojne, stoji spomenik v njegovo čast. To je edini spomenik plesnemu mojstru v Evropi, za kar ima veliko zaslug prav Verbič.
Leta 1992 pa se začne njegova nova življenjska pot, ki ji pravi »pot za razvoj seniorstva«. S prijatelji in somišljeniki so ponovno ustanovili Ljubljanski plesni klub (LPK) in v dvaindvajsetih letih pripravili pod strokovnim vodstvom več kot 700 plesnih večerov za rekreacijo seniorjev. Tolikokrat so tudi zaplesali četvorko, ki jo je prav Verbič v spomin na velikega plesnega mojstra že leta 1995 poimenoval Jenkova četvorka in se je po njegovi zaslugi ohranila vse do današnjih dni. Vse, kar je snoval, počel in uresničil v 62 letih nepretrganega delovanja na področju družabnega in tekmovalnega plesa, povezan s svojo življenjsko sopotnico Zorko, s katero sta skupaj že 57 let, je počel kot ljubitelj, zastonj, a z veliko ljubeznijo in zavedanjem, da je dobro za slovenski ples.
