Majski mozaik
Manj pogoste in zato v nasadu vedno opazne so sorte tulipanov z delno zelenimi cvetovi.
Prihajajoči mesec ponuja obilje vrtnarskih lepot, izbira pa je prepuščena okusu posameznika. Kljub temu naj iz praktičnih izkušenj izluščim nekatere aktualne lepotice tega časa, namignem nekaj o njihovi negi ter jih priporočim v oskrbo za dolgotrajno veselje ob njih. Prostor dopušča le majhen izbor, a že s tem je mogoče obogatiti vrt celo takrat, ko imamo na voljo manjši prostor.
Med brskanjem po svojih fotografijah preteklih pomladi sem naletel na skladno druženje trajnice in čebulnice, in te lepote enostavno ne morem obdržati le zase. Ta vrsta divjakovca (Doronicum orientale, nekoč Caucasicum, ker je res doma tudi na Kavkazu) pri nas ne raste v naravi, v divjini, zato pa ima v slovenskem rastlinstvu tri manj pomembne in manj postavne sorodnike. Vsekakor je to nezgrešljivo lepa pomladna trajnica, ki s svojimi rumenimi koškastimi cvetovi kar nekoliko spominja na cvetje manjših gerber. Prav zaradi barve lahko divjakovec lepo družimo z mnogimi drugimi rastlinami, a z rumenimi tulipani seveda učinek ne bi bil kaj prida. V tem primeru imamo opravka s sorto tulipana, ki ima poreklo v več vrstah, a zaradi značilne prisotnosti zelene barve v cvetu spada v klasifikacijsko osmo skupino viridiflora. Ker je rod tulipanov zelo obsežen, so vse sorte razporejene kar v šestnajst skupin. Prisotnost zelenih barvnih odtenkov v sicer običajno barvitem cvetu pomeni dodatni ustvarjalni izziv za oblikovanje umetelnih cvetličarskih aranžmajev. V vrtnem nasadu so te sorte zanimiva popestritev, zato je vredno jeseni posaditi kakšno desetnijo čebulic sort, kot so 'Spring Green', 'Esperanto', 'Humingbird' ali kaj podobnega. Te sorte tulipanov niso posebno občutljive, čeprav se bodo najbolje obnesle v izrazito peščeni prsti in sušnih poletjih. Manj zahtevni, torej »bolj divji« in nežlahtni, so tako imenovani botanični tulipani, ki so tudi na voljo v več sortah, ter lahko njihove čebulice po mojih izkušnjah čez poletje ostajajo v zemlji. Tako cvetijo kot čebulne trajnice več let zapovrstjo, le voluhar jih ne sme izslediti.
Vijolice in mačehe
Med majhne, a prav dekorativne vrtne vijolice spada škrlatnolistni različek labradorske vijolice – Viola labradorica 'Purpurea'. Na vrtu je vztrajna in trdoživa.
Le kdo bi si mislil, da je rod vijolic v slovenskem samoniklem rastlinstvu zastopan kar s 23 vrstami, med katerimi sta tudi divja njivska mačica in dišeča vijolica. Vrstna imena so pogosto zelo povedna, kot so bela, jadranska, barjanska, dvocvetna in rogata. Ob zoisovi zvončici obstaja tudi zoisova vijolica, malce nenavadno pa je eni ime tudi pasja, marsikomu pa se zdi neobičajno, da pri nas eni od divje rastočih rečemo ameriška. V vrtu je od vsega tega verjetno najbolj razširjena dišeča vijolica (Viola odorata), ki ima lahko kot vrtna oblika polnjene vijolične cvetove, redkejša pa je belocvetna. Predvsem polnjenocvetno obliko je treba množiti z delitvijo. Izstopajoča vrtna gostja je labradorska vijolica (Viola labradorica) in posebno cenjena je njena sorta 'Purpurea' s temno škrlatnim listjem.
Mačehe je kot večinoma velikocvetno sorodstvo vijolic vredno omeniti tudi zaradi njihove velike uporabnosti pri druženju s cvetočimi čebulnicami. Ko odcvetijo tulipani, narcise in drugi čebulni lepotci, bodo med njimi posajene mačehe še vedno vztrajale v cvetenju vsaj toliko časa, da listi čebulnic porumenijo. Moj namig je naslednji. Ko populimo rumeneče listje čebulnic, lahko izrujemo tudi ostanke mačeh ter se z zasajanjem enoletnic posvetimo novi etapi vrtnega ustvarjanja.
Semeneči kosmatinci
Med aktualnimi namigi za pomladna opravila v domačem vrtu je tudi nasvet, kako si doma lahko razmnožimo priljubljene kosmatince ali velikonočnice. Ne glede na botanično pripadnost ali sortno ime se njihove kimajoči cvetovi hitro po osutju spremenijo v nasršena čopičasta soplodja, kjer pod kodeljicami dozorevajo semena. Ko začnejo posamezna semena s suhimi in razprostrtimi laski odpadati, jih poberemo in še pred zimo posejemo. To so hladnokalivke, ki potrebujejo za vznik vlago in nizke temperature. Sadike iz pomladnega vznika pozneje prepikiramo in razsadimo (začasno) v lončke ali na stalno mesto. To je najboljša oblika razmnoževanja, saj je delitev starejših rastlin redko uspešna.
Navadni kosmatinec (Pulsatilla nigricans) je verjetno manj znan kot bolj velikocvetna velikonočnica (Pulsatilla grandis, tudi z nekaj žlahtnimi vrtnimi oblikami), je pa s svojimi skoraj črno škrlatnimi in manjšimi cvetovi enako zanimiv in v naravi pri nas tudi enako ogrožen. Zato svoje zbirateljske apetite vedno zadovoljujemo le z nakupom v vrtnarijah vzgojenih rastlin. Naravno rastišče kosmatincev so pusti in suhi travniki, zato jim tudi na vrtu zagotovimo vso razpoložljivo osončenost in dobro drenažo. Dobro se počutijo v skalnjaku in med škarpniki, kjer jih druge rastline ne bodo zasenčevale.
Spremenljiva medvejka
Verjetno nobena okrasna grmovnica ob odganjanju ne predstavi tolikšne barvne pestrosti kot medvejka s sortnim imenom 'Goldflame'.
V besedni prispodobi se radi zatekamo k izrazu zlata jesen, a tudi pomlad ponuja marsikatere dragocenosti. Ena med njimi je medvejka s kar »zlatim« imenom Spiraea x bumalda 'Goldflame'. Vsaj ena izmed njenih starševskih vrst je doma na Japonskem, po rodovniku je to namreč križanec med Spiraea albiflora x Spiraea japonica. Če bi se ozirali le na njeno precej bledo rožnato cvetje v začetku poletja, ta pritlikava grmovnica morda sploh ne bi bila vredna posebne pozornosti. Toda zaradi pomladne listne barvitosti jo priporočam za vsak vrt. Ne zahteva mnogo prostora in lahko jo gojimo celo v posodi, v čebrici ali v balkonskem zabojčku. Četudi medvejke ne obrežemo, tudi z leti nikakor ne doseže kaj več kot meter višine. V praksi pa je pred pomladnim brstenjem pametno poganjke vsaj malo pristriči, da si tako zagotovimo več nove prirasti. Prav mladi listi so najzanimivejši: sprva so rdeči, potem se spremenljivo pozlatijo, dokler za poletno rabo ne dobijo nekoliko zastrte zelene barve. Posebno intenziven barvni učinek dosežemo, če poganjke vsako zimo porežemo do tal: pritlehni brsti bodo zanesljivo in prav bujno odgnali za čisto poseben pomladni okras. Pozorni bi morali biti le na pojav, ko se lahko pri tej sorti občasno in nenapovedano pojavijo poganjki s popolnoma zelenimi listi. Te je pametno odstraniti takoj, ko jih opazimo. Pred takšnimi brstičnimi mutacijami, pred nevarnostjo vračanja v prvotno vitalnejšo obliko z več listnega zelenila nismo pri barvitih in pisanolistnih rastlinah nikoli varni.
Omenjena medvejka ima še nekaj podobnih sorodnic in večinoma imajo cvetje v rožnatih odtenkih. Izjema je Spiraea albiflora z mikavnimi belimi cvetnimi kobuli, ki v nasad vnašajo prijetno poletno svežino. Tudi ta je pritlehne rasti kot podobna Spiraea japonica 'Little Princess', ki s svojimi gostovejnatimi poganjki in rožnato rdečimi cvetovi ne seže višje kot 40 cm. Zanimiva je tudi sorta 'Crispa' z globoko in ostro napiljenimi listnimi robovi. Vse medvejke najpreprosteje razmnožujemo z lesnatimi potaknjenci.
