Bogata knjižna dediščina
V knjižnici so na ogled stare knjige, slike in zemljevidi.
Novo mesto je leta 1365 ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV. Leta 1472 pa so si tu našli zatočišče frančiškani, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. V novem okolju so pozidali samostan in cerkev, ki je bila močno poškodovana v času velikega požara leta 1664. Leta 1723 so samostansko poslopje povečali za knjižnico, ki hrani dragocene posvetne, nabožne in znanstvene knjige.
Cerkev je bila močno poškodovana v času velikega požara leta 1664. Pri njeni obnovi je imel pomembno besedo kapiteljski kanonik Matija Kastelec (1620–1688), pisec in leksikograf latinsko-slovenskega slovarja. Iz hvaležnosti so ga frančiškani pokopali v svoji cerkvi. Danes si je vredno ogledati cerkev in samostan. V križnem hodniku pritegnejo pozornost kakovostno izdelani renesančni nagrobniki. Sedanjo neogotsko zunanjo podobo je samostanska cerkev dobila v drugi polovici 19. stoletja. Posebno pozornost pa si zasluži obnovljena in lepo vzdrževana knjižnica. Poleg knjižne dediščine tu hranijo slike, kipe in druge dragocenosti iz preteklih stoletij.
Nekoč so patri, gimnazijci in drugi iz bogate knjižne dediščine črpali znanje s področij zgodovine, omike, znanosti. Knjige nekdanjih dni so velikega formata, so težke in dokaj okorne. Zanje so nekoč izdelovali trde, debele platnice. Njihovo jedro je bil vzdržljiv bukov les, obložen z usnjem. Za poimenovanje knjige so pri nas dolgo uporabljali germansko izposojenko bukva, bukvar so nekoč rekli knjigarnarju, bukvarna je bilo ime za knjigarno. Bukvarnica je bila knjižnica.
Debele stare bukve, kot jih pokaže menih v frančiškanski knjižnici obiskovalcem, so sprva imeli le samostani, gradovi in nekdanji maloštevilni omikani meščani. Znane so latinske mašne, zdravstvene in tudi sanjske ter še katere knjige. Skrivnostne so bile črne bukve. Po ljudskem verovanju je to knjiga, s katero se da čarati, vedeževati. In včasih rečemo: »Njeno ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine.« Torej z imeni odličnjakov.
Obstajale so tudi šebiljske bukve. To je bila knjiga ljudskih prerokovanj. Gorske bukve pa so vsebovale dolžnosti in dajatve zakupnikov vinogradov v fevdalizmu. Začetki poglavij so v starih knjigah okrašeni z lepo narisanimi inicialkami. Posebej zanimivo si je ogledati stare zemljevide. Iz njih je razvidno, kje so potekale nekdanje meje z našimi sosedi na jugu in severu.
Vpliv številnih turških vpadov
Turki so se trdovratno trudili, da bi zavzeli Novo mesto, a jim zaradi ugodne mestne strme naravne lege in trdnega obzidja to ni uspelo. Tu so se znašli štiri leta po tistem, ko so se tu naselili frančiškani, vpadi so se vrstili še v letih 1491, 1528, 1547 in 1563. Mestu je bilo prizaneseno, vendar je trpelo okoliško prebivalstvo. Zanimivo je, da čas turških vpadov pomeni obenem zlato dobo Novega mesta. Bilo je namreč večji kraj ob turški meji in tu sta bili zbirališče obmejnega vojaštva in skladišče orožja. Z vojaštvom so se tu naselili tudi rokodelci in trgovci.
Knjižnica je v samostanu poleg cerkve.
Ko so leta 1588 uredili redno poštno povezavo med Ljubljano, Novim mestom in Hrvaško, je postalo naselje zelo pomembna poštna postaja na tej poti. Z zgraditvijo Karlovca leta 1579 se je končal hiter razvoj Novega mesta, saj so se vojaki in uradi preselili v nov kraj. Propad so še pospešili številni požari ter kužne bolezni. Zgodilo se je celo, da so leta 1786 na javni dražbi prodali stolpe mestnega obzidja, ki je začelo propadati po koncu turških vpadov.
Za to območje je izjemnega pomena tudi gimnazija, ki so jo frančiškani ustanovili v Novem mestu pred dobrimi 268 leti. V njej so se izobraževali številni poznejši slovenski kulturniki, znanstveniki in politiki. Poučevali so jih frančiškani vse do leta 1870, ko je gimnazija postala državna.
Informacije: Frančiškanski samostan, Frančiškanski trg 1, 8000 Novo mesto; tel. št.: 07 338 14 70
