Za pomoč malemu človeku
Irena Kosovel
»Upokojenski status mi je prinesel svobodo in mi omogočil, da se o svojih dejavnostih odločam sama, tako kot čutim in želim. Izbiram le tiste, ki me zadovoljujejo, v katerih se počutim izpolnjeno in koristno. Hkrati pa si vsak dan vzamem tudi dovolj časa zase, za svoja drobna veselja in telesno aktivnost,« pravi Irena Kosovel, Novogoričanka, ki živi že več kot dvajset let v Ljubljani, a se ima še vedno za Primorko.
Diplomirana pravnica je delala marsikaj. »Delovno pot sem v celoti preživela v državni upravi, na različnih vodstvenih delovnih mestih v notranjem in kmetijskem ministrstvu ter vladi.« Zadnjih šest let do upokojitve leta 2013 je delala v Službi vlade za zakonodajo.
Že med študijem si je ustvarila družino in prvo hčerko rodila še kot študentka, drugo pa šest let kasneje. »Po sedemnajstih letih zakona sva se z možem razšla, jaz pa sem se s hčerkama preselila v Ljubljano in začela novo poglavje v svojem življenju. Družinska kriza, ki sem jo doživela pri svojih osemintridesetih, je bila moja velika življenjska preizkušnja, ki je ključno spremenila moje življenje.«
Ker je bila tedaj v hudi osebni stiski, se je pri iskanju primerne pomoči srečala tudi s psihoterapijo. Začela se je izobraževati in si po več letih edukacije in prakse pridobila naziv psihoterapevt analitične smeri. Že med študijem je spoznala, da želi s svojim novim znanjem pomagati predvsem malemu človeku v stiski, saj si sam pogosto ne zna. Enaki razlogi so jo vodili tudi v izobraževanje za delo mediatorke, ki ga je opravila na Okrožnem sodišču v Ljubljani.
Mediacija rešuje spore
Mediacija, če morda ne veste, je mirno reševanje spora s pomočjo tretje osebe, ki je nevtralna in pomaga strankam poiskati takšno rešitev njunega spora, ki bo sprejemljiva za obe strani.
»Sem zaprisežena mediatorka in verjamem, da je mogoče vsak spor razrešiti tudi z dogovorom.« Potrebna je pripravljenost strank na dialog in iskanje rešitev, tudi upoštevaje stališča druge stranke. Potrebna je torej pripravljenost strank na popuščanje, ki vodi k zbliževanju stališč obeh strani in h končnemu dogovoru.
»Zame osebno so še posebej pomembne družinske mediacije, kjer imata starša možnost, da dogovorno rešita vprašanja, kot so: kdo od njiju bo prevzel vzgojo in varstvo otrok po razvezi, določitev višine preživnine in stikov ter delitev skupnega premoženja, na kar se veže tudi odločitev, kje v prihodnje bodo imeli otroci svoj dom. Na tak način se kljub ločitvi staršev postavijo podlage za nadaljnje funkcioniranje družine in otrok v njej, starši pa naredijo s tem za svoje otroke največ, saj posledice razpada družine omilijo in razrešijo v najkrajšem mogočem času, s tem pa omogočijo normalno življenje in razvoj svojih otrok.«
V letu 2013 je kot članica Društva mediatorjev Slovenije prevzela še vodenje Mediacijskega centra pri Mestni občini Ljubljana, ki strankam ponuja reševanje spora, še preden pride ta na sodišče, na miren in dogovoren način.
Še posebej poudari, da je mediacija mnogo hitrejša in cenejša od sodnih postopkov. Stranki se sami odločata, kako bosta rešili svoj spor, v sodnem postopku pa o tem odloči sodnik, zato se lahko zgodi, da z rešitvijo ni nobena zadovoljna. »Pa še visokim sodnim taksam in pritožbenim postopkom se izognemo, če rešujemo spor v mediaciji.«
Zdravljenje s pogovorom
Pojasni, da je psihoterapija zdravljenje s pogovorom. »Odločila sem se za razvojnoanalitično paradigmo, ki sega v globlje plasti človekove duševnosti in dela pri ozaveščanju nezavednih konfliktnih vsebin. V varnem in zaupljivem terapevtskem odnosu lahko ozavestimo naša ravnanja ali vzroke zanje in dosežemo takšne korektivne izkušnje, ki nam omogočajo zadovoljnejše in kakovostnejše življenje.« Za zdravljenje težav s težjo simptomatiko in psihiatrične motnje pa je potrebno psihiatrično zdravljenje.
Na poti psihoterapije se je Irena soočila s sistemsko in normativno povsem neurejenim področjem. »Že tedaj so si nekatera strokovna združenja prizadevala, da bi poklic psihoterapevta in psihoterapevtsko dejavnost zakonsko uredili.« Tudi sama se je aktivno vključila v delo in kot pravnica s psihoterapevtskim znanjem prevzela vodenje delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri ministrstvu za zdravje, ki pa je po štirih letih intenzivnega dela obležal v predalih, saj so se ministri za zdravje menjali kot po tekočem traku.
»Uradno poklica psihoterapevt pri nas še nimamo, čeprav se ta dejavnost izvaja.« Opaža, da so potrebe po psihoterapevtskih storitvah iz dneva v dan večje. »Vse več je hudih osebnih stisk, v katerih se ljudje znajdejo zaradi brezposelnosti, finančnih težav, razpada družine, na delu se od posameznikov zahteva vse več za čedalje manjšo plačo, tudi šikaniranja na delovnem mestu in mobinga ne manjka.«
Stresne situacije so stalnica v našem življenju. Ni čudno torej, da je eden glavnih vzrokov za odsotnost z dela predvsem psihične oz. psihosomatske narave. »Prav to me vedno znova motivira k prizadevanjem, da bi se psihoterapevtska dejavnost končno tudi zakonsko uredila in bila dostopna širšemu krogu uporabnikov.«
Sami si izberemo pot
Kmalu se je povezala s podobno mislečimi kolegicami in se pridružila Inštitutu za psihoterapijo, mediacije in svetovanje Belin, ki izvaja pod pravno-formalno organizacijsko obliko zasebnega zavoda psihoterapevtske storitve različnih psihoterapevtskih pristopov – analitičnega, kognitivno-vedenjskega in družinskega, družinsko mediacijo, obenem pa ponuja tudi psihološko in pravno svetovanje, torej vse tiste storitve, ki jih človek v stiski potrebuje na enem mestu. »Tako je postalo psihoterapevtsko delo z ljudmi v stiski na eni strani in mediiranje na drugi zame mnogo bolj zadovoljujoče delo od uradniških nalog, ki sem jih prevečkrat občutila kot sizifovo delo.«
Irenini hčerki sta že samostojni, zato ji dela družbo pes Fičo, skupaj hodita na Rožnik. V prostem času, ki ga nima veliko, bere, gre v kino, gledališče, opero, ureja vrt, občasno potuje, smuča, hodi. Irena verjame, da je lahko tudi tretje življenjsko obdobje prijetno in izpolnjujoče. Pomembna je pozitivna naravnanost, skrb za psihofizično aktivnost, zdravo prehrano in druženje. In tako naša sogovornica tudi živi.
»V resnici je od nas samih odvisno, kako bomo živeli in izkoristili tretje življenjsko obdobje in kako se bomo soočili s prihajajočo starostjo. Lahko jadikujemo, ker nismo več mladi in na vrhuncu svojega življenja, lahko pa izkoristimo to, kar imamo in kar se nam ponuja, in na najboljši mogoč način delujemo v korist svojih bližnjih. S tem bomo največ naredili prav zase. Pri vsaki stvari lahko najdemo slabe in dobre plati, od nas pa je odvisno, kaj bomo izbrali,« je sklenila.
Dediščina
Ker pozna kar nekaj dolgotrajnih in nesmiselnih družinskih sporov, Irena Kosovel predlaga seniorjem in seniorkam, da vprašanja dediščine razrešijo še za časa življenja, ko se o tem lahko pogovorijo s svojimi nasledniki v zadovoljstvo vseh. Opaža pa, da so spori za premoženje najpogostejši tam, kjer so medsebojni odnosi slabi.
»Na voljo je seveda več možnosti. Ena običajnejših je prav gotovo oporoka, ki jo lahko zapustnik napiše lastnoročno in jo hrani doma ali mu jo pred dvema polnoletnima pričama napiše tretja oseba, lahko pa oporoko zapiše notar, odvetnik ali sodišče in je tam tudi deponirana. Oporočno dedovanje izključi iz dedovanja zakonite dediče. Njim pripada le nujni delež, če ga zahtevajo.«
Mogoče pa je premoženje delno ali v celoti razdeliti že za časa življenja s tako imenovano pogodbo o izročitvi in delitvi premoženja. »Z njo prenese izročitelj svoje premoženje že za časa življenja na prihodnje dediče (navadno otroke) s soglasjem vseh zakonitih dedičev. Če soglasja ni mogoče dobiti, pride v poštev tudi darilna pogodba.
Druga možnost za časa življenja je še pogodba o dosmrtnem preživljanju, kjer se preživljavec (na primer otrok, vnuk ali tretja oseba) zaveže, da bo skrbel za preživljanca do njegove smrti, prenos premoženja pa se odloži do smrti preživljanca in preide na preživljavca s trenutkom smrti. Mogoča je tudi pogodba o preužitku, pri kateri pride do prenosa premoženja že s sklenitvijo pogodbe, preužitkar pa do svoje smrti uživa s preužitkom dogovorjene storitve. V obeh primerih mora biti pogodba zapisana v obliki notarskega zapisa. Gre za odplačen pravni posel, zato dedovanja ni,« pojasnjuje. Če pogodbenih obveznosti ne izvajajo tako, kot so se dogovorili, lahko pogodbo prekinejo.
