Pol stoletja razpeta med Slovenijo in Kanado
Marija Ahačič Pollak
Le redko se zgodi, da ima pevec svojo pesem, pa kateri ga pozna ves svet. Ta privilegij spremlja pevko, pianistko, zborovodkinjo, skladateljico, novinarko, urednico, eno od stebrov slovenske narodne skupnosti v Kanadi in pisateljico Marijo Ahačič Pollak, ki jo že več kot petdeset let poznamo po ponarodeli Avsenikovi pesmi Tam, kjer murke cveto. Prav te dni (rojena 7. maja) praznuje v Sloveniji svoj rojstni dan. Predstavlja svojo tretjo knjigo Tečejo, tečejo nitke, ki je pravkar izšla pri založbi Mohorjeva Celovec. V njej podrobno in odkrito opiše svoje življenje in poglede nanj. Še vedno zelo veliko dela, za svoje delo je prejela več pomembnih nagrad, najljubši pa sta ji dve: da je častna občanka občine Tržič, kjer se je 1937. leta rodila, in Gallusova listina, ki ji jo je podelil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Kako se počuti, ko je za leto starejša? »Mislim, da se kar dobro počutim tudi zdaj, ko sem malo starejša. Če človek dela tisto, kar resnično ljubi, potem vse kar gre,« pravi pevka, ki jo je vse življenje spremljala glasba.
Ni čudno, da je tako, saj se je rodila v glasbeni družini. Oče Rudolf je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala in učitelj glasbe, a v družini se nista cedila le med in mleko. Imela je še brata Vitala, talentiranega glasbenika, aranžerja in virtuoza na harmoniki, ter sestre Metko, Cilko in Anko. Življenje družine je bilo skromno, a lepo in polno petja. Zelo jih je prizadelo, ko so družino leta 1941 izgnali iz Tržiča v Valjevo, od koder so se vrnili domov leta 1945. Starša sta poskrbela za dobro izobrazbo vseh otrok, tudi deklet, ki niso odšla delat v »predilnico«, kar je bilo običajno za ta gorenjski kraj, kjer je bilo v tistih časih več uspešnih tekstilnih tovarn. Marija je maturirala na kranjski gimnaziji, se vpisala na ljubljansko akademijo za glasbo, najbolj pa si je želela peti. »Ni bilo proslave v Tržiču, kjer ne bi nastopala, ali sem pela ali pa igrala klavir. Na eno od teh proslav je bil povabljen cenjeni dirigent radijskega zabavnega orkestra mojster Bojan Adamič, in ko me je slišal peti, me je takoj povabil na avdicijo na Radio Ljubljana. Komaj sem čakala, da povem očetu. Z velikim veseljem sem šla na avdicijo in mu zapela Ramono, bil je navdušen in povabil me je k sodelovanju.« Kmalu po prihodu v Ljubljano je šla tako kot vsi plesat v ljubljanski bar Slon in med plesom je kot po navadi pela. Slišal jo je Levček Ponikvar, ki je sicer igral kitaro pri že dobro znanem ansamblu Avsenik, jo povabil na oder, ni ji bilo treba dvakrat reči in »z velikim zanosom sem zapela Tebi san več nježno sklapa oči, takratno uspešnico popularnega pevca Iva Robiča. Rekel mi je, da dobro pojem, da me mora slišati Vilc (Vilko Avsenik), in povabil me je na avdicijo. Smejalo se mi je od sreče. Že naslednji dan me je predstavil Slavku in ansamblu, odločili so se, da bom na naslednjem Četrtkovem večeru (najbolj popularna oddaja več deset let) zapela njuno novo skladbo Tam, kjer murke cveto.« Skrbi, tremo in spraševanja, ali ji bo to uspelo, je premagal takojšen uspeh, radio je dobil od poslušalcev toliko dopisnic pohvale, da so jo Avseniki povabili v svoj ansambel. Postala je popularna, z radijskim orkestrom je na praznovanju silvestrske noči 1957 pela celo Titu. »To je bila izredna čast za tiste čase. Bilo je tako, kot da bi bila danes povabljena v Belo hišo. Presrečna sem bila.« Napovedovali so ji uspešno kariero, pa je odšla v tujino.
Za moškim svojih sanj
Zaljubila se je v Petra Pollaka. Spoznala sta se v Petričku, nekdaj najbolj popularni ljubljanski kavarni in slaščičarni. »Vedno sem si rekla, da bom že vedela, kdaj bo prišel pravi. Bil je. Po osmih mesecih me je zaprosil za roko.« A odločil se je, da bo odšel za bratom v Kanado, ker ni videl nobene prihodnosti v Jugoslaviji, kajti bil je ožigosan kot kapitalist, ker so njegovi starši pred vojno imeli tovarno. Peter ji je pomenil mnogo več kot kariera z Avseniki in »nisem mogla narediti drugače«. Z možem sta skovala tajni načrt, s hčerkico Andro je odšla za njim v neznano negotovost brez dobrega znanja tujega jezika. Srečno sta preživela vse neprijetnosti, prebrodila nešteto težav in uspela. Marija je vedno iskala in našla stike s Slovenci, čeprav sta se zaradi Petrove službe večkrat selila.
»Ti si pa naša!«
Tako ji je rekel Nestl Aljančič, ko se je končala olimpijada v Calgaryju, kjer je Marija ves čas olimpijade delala zastonj za takratno uspešno jugoslovansko olimpijsko reprezentanco na čelu z Bojanom Križajem, z medaljo ovenčanimi Matejo Svet in skakalci ter vodila olimpijsko Jugoslovansko hišo. »Imela sem edinstveno priložnost,« trdi še danes, in čeprav živi v Kanadi, še vedno navija tudi za slovenske športnike, zlasti Anžeta Kopitarja in Zorana Dragiča. Če je le mogoče, jih predstavi na radiu Glas kanadskih Slovencev, ki ga je ustanovila leta 19991, kjer z velikim veseljem dela volontersko kot novinarka in urednica, kar je sploh značilno za delo Slovencev po svetu, ki hočejo ohraniti vezi med seboj in domovino. »Mi držimo skupaj, nismo tako razdvojeni. Vsi, ki živimo zunaj, želimo Sloveniji vse dobro in smo žalostni, ko slišimo, da vam ne gre dobro, da so doma prepiri. Radi bi, da bi bila to res dežela, v katero bi se radi vračali, brez prepirov in sovraštva. Upamo, da se bo to res zgodilo.« Maja leta 2005 je za svojo vsestransko kulturno poslanstvo med rojaki in širšo skupnostjo prejela tudi red za zasluge Republike Slovenije. Še naprej dela za slovensko skupnost v Kanadi, predvsem pa ne more živeti brez glasbe.
Iz kamenčkov je naredila kristalčke
»Vedno sem si želela, da bi vodila resnično dobro vokalno skupino, o svojih željah sem se pogovarjala z znanko, in ta je k meni napotila štiri mlada dekleta slovenskega porekla, da bi jih učila peti slovenske ljudske pesmi. Takoj se je videlo, da so to izjemna dekleta – s čutom za slovenstvo, veliko ljubeznijo do petja, predanostjo in disciplino, brez katere ni uspeha. Iz te skupine se je razvila današnja vokalna skupina Plamen.« S »cvilčki«, kot jim je pravil njen mož, je v dveh desetletjih obstoja dosegla mnogo izrednih uspehov in si pridobila širok krog hvaležnih poslušalcev v Kanadi, Sloveniji, Združenih državah Amerike in Avstraliji. Plamen se ponaša z obsežnim repertoarjem: pevke prepevajo vse – od slovenskih ljudskih pesmi do kanadskih, angleških in francoskih, pop in cerkvene glasbe, pojejo v slovenščini, angleščini, francoščini, svahiliju in latinščini, spored pa popestrijo še s koreografijo. »Nisem jim dala le slovenske pesmi, to lahko zapojejo tudi Indijci ali Kitajci, dala sem jim slovensko dušo,« ponosno reče Marija.
Marija Ahačič Pollak izdaja knjige po nekem naključju vsakih pet let. Tako je svojo prvo knjigo – družinsko kroniko Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča izdala leta 2005, leta 2010 je sledila knjiga Jože Kastelic, zgodba o izjemnem Slovencu, ki je s trdim delom finančno uspel v Kanadi, a je vedno pomagal Slovencem in širokogrudno podpiral vse dejavnosti, ki so jih povezovale med seboj. Pravkar je izdala svojo tretjo knjigo Tečejo, tečejo nitke življenja. Za njen naslov je dobila idejo, ko je gledala statve Prekmurke Marije Svatina v njenem kanadskem tkalskem studiu. »Bila je priznana umetnica v tkanju. Tkala je velike umetniške slike in druge zelo lepe unikatne izdelke, celo kanadski premier je nosil njene kravate. Statve so se dvigale in padale, primerjala sem jih z življenjem, ki ima vzpone in padce, kot so v mojem in našem življenju.«
V knjigi so objavili tudi tekste pesmi, ki jih je napisala, in dodali glasbeno zgoščenko, ljubitelji narodno-zabavne glasbe boste uživali ob poslušanju tudi takrat, ko bo pevka v Kanadi. Vse pogosteje pa se rada vrača v Slovenijo. »Rada hodim po Ljubljani, gledam vse, kar je novo. Mislim, da tukaj sploh ne opazite, kaj vse je tu lepo,« je dejala veselo in s ponosom povedala, da tudi njeni hčeri Andra in Monika ter vnukinja rade pridejo v Slovenijo.
