Odnos javnih uslužbencev do starejših
VAŠA POŠTA
Že nekaj časa opažam, da se nihče ne oglasi oz. ne napiše ničesar za to rubriko.
Najbrž je za to krivo vsesplošno stanje v naši »ljubi« (nekoč je to res bila) domovini. Opažam splošno apatijo do vsega, saj v razgovorih največkrat dobim odgovor: »Kaj 'češ, tako je, nič ne moremo, saj ne bomo nič spremenili, itak oni (vlada in company) naredijo vse po svoje. Jaz pa mislim, da se je treba kljub temu oglasiti in povedati, kar mislimo, že zaradi tega, ker imamo veliko več izkušenj – tako življenjskih kot drugih.
Med drugim me zelo moti odnos javnih uslužbencev do nas starejših. No, vsaj nekaterih. Naj preidem k bistvu. Ker za mamo doplačujem oskrbo v domu starejših in se ne strinjam z njihovimi odločbami, sem se pritožila. Na nove odločbe čakam vedno več časa, kot to določa zakonski rok, ki je dva meseca. In sicer moram jaz poslati pritožbo na Center za socialno delo, oni pa nato to mojo pritožbo pošljejo v reševanje ministrstvu za delo. Že tukaj poteče nekaj dni ali tudi teden. Po dveh mesecih (zakonski rok) pokličem na CSD, kaj je z odločbo, in dobim odgovor, da je še niso prejeli z ministrstva. To povedo na način: »Kaj sploh kličeš, bo že.« Nato pokličem na ministrstvo in dobim odgovor: »Ja, vaša pritožba je pri nas, ko bo prišla na vrsto, jo bomo obravnavali in jo poslali na CSD. Veste, sem sama in samo toliko lahko naredim.«
Tako zopet dobim občutek, kaj vi starejši sploh sitnarite in kaj sploh hočete imeti.
Medtem pa čas teče, jaz plačujem določeni znesek, za katerega seveda njih čisto nič ne briga, ali ga lahko ali ne. In tako do naslednje odločbe. Če jih prosim za obrazložitev odločbe, je ne dobim. Izgovor je vedno enak – taki so podatki v računalniku.
Vem, da naj bi po ZUJF-u iz leta 2011 ne smeli več zaposlovati v javnem sektorju (kakor kje). Mislim, da pa bi vseeno morali dodeliti pomoč tam, kjer so vezani na zakonske roke.
Iz mojih 37-letnih delovnih izkušenj tudi vem: če nekega dela nisem uspela opraviti v delovnem času, sem morala ta čas podaljšati. Delala sem tudi ob sobotah in nedeljah, če je bilo treba. Tudi mi smo imeli doma družine in majhne otroke, a delo je moralo biti opravljeno. Delali smo seveda vse »ročno« in »z glavo«, brez računalnikov. Imeli smo na razpolago le kak pisalni ali računski stroj.
Želela bi si, pa ne samo jaz, malo več spoštovanja in lepšega obnašanja do nas, saj menda to res ni tako težko. Seveda to ne pomeni, da so vsi javni uslužbenci takšni.
