Kaj naredi lepo pomlad
Z MOJEGA OKNA
Pomlad trka na vsa vrata in okna okoli in okoli hiše – velika noč je že mimo in praznik dela bo tudi kmalu, hiša pa še kar zimsko zagrnjena s prašnimi zavesami čez motna stekla oken … Včasih ni bilo tako, čim je sneg skopnel in so pospravili pikast lonec, ki je vsako zimo igral snežakov klobuk, se je Olga lotila dela: najprej hiše in potem vrta, kar ga je še neurejenega ostalo potem, ko je Miha svojo pomladansko zagnanost izkazal z lopato, vilami, grabljami in metlo, da so bile vse grede prelopatane in urejene, vsa trava pograbljena in vse dvorišče pometeno. Potem je znosil iz kleti lonce za rože, nasul vanje zemljo in jih postavil na sonce, da se je zemlja grela ... Olga je medtem okenska stekla osvobajala prahu iz prostora v prostor, prala zavese, čistila tla, potem pa sta skupaj znosila na dvorišče plašče in obleke iz vseh omar, prezračila žimnice in odeje in blazine in pregnala pajke iz vseh kotov. Ne vsako leto, vsako drugo pa gotovo, je Miha tudi pobelil vsaj dnevno sobo, če že ne vse hiše. Veljalo je, da mora hiša sijati v čistoči in belini najkasneje do praznika dela. To so bili še časi, ko sta vstajala ob pol petih zjutraj vsak dan, se s kolesi vozila v tovarno pol ure daleč poleti in pozimi, po šihtu hitela domov in vse popoldne delala na vrtu in njivi za hišo, da sta vse pridelala sama, tudi hrano za pujsa in kure ...
Vse sta imela lepo urejeno, čisto in sijoče. Pred praznikom dela sta na predvečer vsako leto obvezno odšla do lovske koče, kjer so možaki zakurili velik kres, ženske pa pripravile dovolj hrane, da so lahko praznovali pozno v noč – in so imeli kaj praznovati, delavno ljudstvo, trdo preizkušano v trdem delu. Ponosno ljudstvo, ki mu nihče ni ničesar podaril, vse so si priskrbeli s pridnim delom svojih rok dopoldne in popoldne in marsikdaj pozno v noč. Lepo je bilo poslušati ponosne pesmi o delu – delu čast in oblast! In to so verjeli pridni delavci, navajeni trdega dela. Rdeči nagelj v gumbnici je bil na vsak način resnično prislužen in pomlad ponosna in vesela.
Zdaj že dolgo ni več tako – Olga nič več ne pomiva oken in ne pere zaves tako pogosto. Letos ji ni uspelo ne za veliko noč in za praznik dela tudi ne. In vrt tudi ni več zgled urejenosti. Postarala sta se ona in njen Miha, njega je zgrabilo v križu, da se še zravna komaj, in hrepeneče čaka pomladno sonce, če se bo kaj pregrel, da bi bolečina popustila. Olga ga tolaži, da se za vrt in grede še nič ne mudi – bo že naredil, ko bo. Ali pa bi morda raje zasejala s travo pol vrta, saj ga je pol tudi dovolj za solato in zelenjavo.
Da okna niso pomita, se ji zdi huje. Njen dom – ne le da stene niso pobeljene, tudi zavese ne dišijo po svežem in čistem, kdo bi si mislil, da bo kdaj prišlo do tega! Ne, tudi ona ne more več delati, kakor je delala včasih.
»Pride čas, ko mora človek kakšno delo opustiti, se odpovedati rečem, ki niso nujne!« je rekla mlada soseda. Niso nujne! Olga ni mogla razumeti te filozofije o umazaniji, vedela pa je, da tudi nje drugi ne razumejo. Ljudje imajo različen prag sprejemanja nevidnega prahu na okenskih steklih in drugačno mnenje o neprezračenih žimnicah.
Kakor koli, letos je gripa zmagala – ali pa je bila samo kakšna viroza ... Vsekakor je Olga dvakrat res dolgo poležavala v postelji in si nabirala moči, pomlad pa je z velikimi koraki stopila na vrt in sonce je močno posijalo naravnost na njena nepomita okna ...
»Veš, če bom jaz zdržal ob neprelopatanem vrtu, boš ti tudi ob teh šipah! Bova pa pred hišo sedela in ne bova videla, kaj vse čaka nenarejeno,« jo je tolažil Miha in milo se ji je storilo, ko je videla, kako se trudi, da bi njegov glas zvenel vedro.
Ja, prav ima – edina rešitev je vedro sprejemanje resničnosti. Še tega se manjka, da bi si grenila stara leta! In je sklenila, da bo malo priprla oči in ne bo gledala umazanije. Odprla jih pa bo, da bo videla zelenje in cvetje in zlato sončno svetlobo ... in prijazno srce svojega ljubega Miha.
In glej, ko je to sklenila, sta imela prav res lepo pomlad!
