V bližnji Vrhovski vasi se ukvarjajo predvsem z vinogradništvom

Zgodbe | maj '15

ODSTRTE PODOBE – CERKLJE OB KRKI

»Čeprav sem po letu 1954, ko sem odšla študirat na ljubljansko pravno fakulteto, živela v Ljubljani in Novem mestu, je moja rojstna Vrhovska vas na severnem podnožju Gorjancev ostala vse življenje moj najljubši kraj. Najbližje večje naselje so bile dobre štiri kilometre oddaljene Cerklje ob Krki, gručasto središčno ravninsko naselje na levem bregu reke Krke, kamor smo čez lesen most, ki še vedno stoji, hodili po raznih opravkih. Tu pa sem v šolskem letu 1946/47 obiskovala tudi šestrazredno ljudsko šolo, ki je upodobljena na obeh objavljenih starih razglednicah,« se je 80-letna upokojena univ. dipl. pravnica Anka Tominšek ob ogledovanju razgledniških fotografij najprej vrnila v leta svoje mladosti, ki jih je preživljala na hribovski domačiji matere Ane in očeta Janeza Dornika.

Kakor je značilno za to območje, so se tudi na Dornikovi kmetiji poleg poljedelstva in živinoreje ukvarjali predvsem z vinogradništvom, saj je njihova gručasta vas na slemenu nad okljukom reke Krke le tri kilometre stran od »zibelke cvička« Gadove peči, od koder se vinogradi vlečejo tudi južno od vasi nad dolino potoka Skradnice do griča Belinje na vzhodu. Vrhovščani so na njivah, ki so bile za Razkrižjem, ob cesti na Vinji Vrh in severno od kraja (Kratke in Dolge njive), pridelali največ krompirja in žita, v hlevih pa so imeli govedo, konje, prašiče, kokoši, gosi, race, purane. »Večino teh pridelkov smo imeli za lastne potrebe, glavni vir zaslužka pa je bil cviček, ki ga je oče prodajal gostilničarjem na Otočcu, v Novem mestu, Ljubljani in drugod. Bil je dober gospodar in skrben vinogradnik, zato s prodajo ni imel težav in si je pridobil veliko stalnih odjemalcev. Ko so v začetku leta 1941 okupirali našo deželo, je na koncu vasi (tudi čez naše njive in travnik) potekala meja med Nemčijo in Italijo, tako da smo imeli vinograd in zidanico na italijanski strani,« pripoveduje najmlajša od petih Dornikovih otrok, ki je imela šest let, ko so novembra leta 1941 Nemci skupaj z osemnajstimi družinami iz vasi izselili tudi njihovo sedemčlansko družino in tu naselili Kočevarje.

Grenki spomini na povojno obvezno oddajo

»Najprej so nas odpeljali v taborišče Reutte in nato Scheklingen, nakar smo se februarja naslednje leto preselili v vas Berghülen, kjer je oče delal v tovarni, starejša sestra in brat na kmetiji, mlajša sestra v restavraciji, s sestro Sonjo, ki sva bili najmlajši, pa sva hodili v nemško šolo. Učitelji so bili zelo strogi, in če smo bili preveč nagajivi, je hitro sledil udarec z ravnilom ali zaušnica. Septembra leta 1945 smo se vrnili na našo domačijo, ki pa je bila docela izpraznjena, tako da sta starša morala začeti čisto na novo. Pri tem je večino bremena skupaj z odraslimi otroki morala prevzeti mama, saj je oče vse bolj bolehal in kmalu umrl,« se spominja ena izmed posavskih žrtev vojnega nasilja, ki še vedno ne more pozabiti povojnih prizorov, ko so na dvorišče prišli po obvezno oddajo, in odpeljali telico ali svinjo, ne meneč se za potrebe siromašnih družin.

Toda z garaškim življenjem, polnim preizkušenj in odpovedovanj, je sogovorničina mama Ana, ki jo je imela neizmerno rada in ji je posvetila kar nekaj pesmi, nastajajočih v trenutkih izpovednega navdiha, vsem petim otrokom omogočila, do so z delavnostjo in poštenostjo uspeli v življenju. Anka Tominšek je po končani osnovni šoli odšla na gimnazijo Brežice in nekaj časa tam prebivala v internatu in pri zasebnikih, a domotožje je bilo preveliko, zato se je pet let raje vsak dan s kolesom vozila po eno uro tja in nazaj ter nato še doma pomagala na kmetiji. V Vrhovsko vas, kjer je v tridesetih letih prejšnjega stoletja živelo 152, zdaj pa živi 60 prebivalcev, pa se še vedno, kadar le utegne, zelo rada vrača in z zadovoljstvom spremlja uspešno gospodarjenje nečaka Zvoneta Dornika, ki se je povsem usmeril v vinogradništvo – v pridelovanje cvička, kakopak.

Izvorno mesto nastanka tega vinskega posebneža, sestavljenega iz rdečih in belih sort, je namreč prav v Gadovi peči, njegova domovina pa dolenjski vinorodni okoliš. Le tu se lahko ponaša z oznako PTP (priznano tradicionalno poreklo) ter je posebnost v slovenskem in svetovnem merilu, saj je drugje neponovljiv. V cvičku PTP je sortni sestav naslednji: od 40 do 50 odstotkov žametne črnine, od 15 do 20 odstotkov modre frankinje, od 10 do 15 odstotkov kraljevine, do 10 odstotkov laškega rizlinga in do 15 odstotkov drugih sort, dovoljenih v tem vinorodnem okolišu. Njegove značilnosti so: svetlo rdeča barva, prijeten kiselkast okus, gladkost, brez izrazite trpkosti, majhna koncentracija reducirajočih sladkorjev (suho vino) in nizka vsebnost alkohola (od 8,5 do 10 vol. %). Pridelovalci cvička s tega območja so združeni v Vinogradniško-turističnem društvu Gadova peč s sedežem v Vrhovski vasi, ki ima okoli 240 članic in članov.

Cerkljanska šola deluje že od leta 1854

Šolsko poslopje v Cerkljah ob Krki je bilo zgrajeno pred več kot sto leti, čeprav je v podstrešni sobi Marinckove hiše enorazrednica začela delovati že leta 1854. Skoraj dvajset let kasneje so v njeni bližini zgradili novo šolsko stavbo, v kateri je zdaj gasilski dom. Ljudska šola je imela štiri učilnice in je bila pred drugo svetovno vojno, ko jo je obiskovalo približno 500 učencev, šestrazrednica. V času okupacije so se v šolsko zgradbo naselili Nemci in občasno organizirali tudi pouk v nemškem jeziku. Takoj po vojni je v njej delovala tudi OŠ Bušeča vas. Potem ko je cerkljanska šola postala sedemletna (1949/50) in nato osemletna (1958/59), se je zaradi pomanjkanja prostora pouk do leta 1973 odvijal v dveh izmenah. Tedaj so staro šolsko zgradbo obnovili in ji prizidali nov del, s čimer je pridobila osem učilnic in več drugih prostorov, vključno s telovadnico. Kasneje so jo še večkrat prenavljali, toda ustreznih prostorov ni bilo nikoli dovolj, tudi letos ne, ko zaradi pomanjkanja učilnic pouk za 196 učencev poteka tudi v knjižnici, kabinetih in na hodniku. Zato so v občini Brežice že lani naročili projektno dokumentacijo za rekonstrukcijo in dograditev osnovne šole in vrtca Cerklje ob Krki. Ta predvideva, da bodo v starem delu šole upravni prostori, knjižnica in zobna ambulanta, v novogradnji pa prostori za vrtec in šolo, pri čemer bo za zadnjo namenjeno 16 učilnic in drugi prostori.

Razglednici iz 1912. in 1931. leta prikazujeta tudi župnijsko cerkev sv. Marka, ki predstavlja zakasnel primer historičnega sloga in je bila na mestu predhodnice z začetka 17. stoletja zgrajena leta 1905. Poslikave okenskih stekel so delo slikarja Staneta Kregarja, ki je izdeloval tudi freske in mozaike ter se posvečal ilustraciji. Prvotna podružnica leskovške prafare je postala samostojna župnija leta 1689.

Naša živahna in pronicljiva sogovornica med pogovorom večkrat omeni, kako se v mislih znova in znova vrača v svojo Vrhovsko vas. »Živo se spominjam napornega, a vseeno lepega življenja v tej hribovski vasi in na naši kmetiji pa brezskrbnega potepanja po njeni čudoviti okolici in nepozabnih pogledov proti sosednjim Gazicam onkraj reke Krke. Zaljubljena sem v te kraje,« privre iz ust Vrhovščanke Anke Tominšek, ki je po končanem študiju prava odšla za leto dni v Ameriko. Po vrnitvi se je zaposlila na novomeškem sodišču, leta 1964 pa postala pomočnica sekretarja socialnozdravstvenega zbora takratne Skupščine RS ter odtlej tudi na kasnejših delovnih mestih vseskozi spremljala področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter socialnega varstva. Z izjemno delovno zagnanostjo to počne tudi po upokojitvi leta 1997, saj je še vedno članica sveta ZPIZ Slovenije, predsednica komisije za pokojninsko politiko ZDUS in podpredsednica osrednje pokrajinske zveze društev upokojencev Ljubljana, o upokojenskih temah pa tudi piše in predava. Obenem pa najde čas tudi za pesnjenje in igranje klavirja.

 Boris Dolničar