Dvojna morala
V začetku meseca maja se bomo spominjali konca druge svetovne vojne na evropskih tleh. Uradno se je zaključila 9. maja, v Sloveniji pa teden dni kasneje. Kolaboranti pač niso hoteli položiti orožja, saj so verjeli, da jih bodo Britanci na avstrijskem Koroškem sprejeli z odprtimi rokami. Kot vemo, so bili to upi brez stvarne podlage. Churchill je namreč Stalinu povedal, naj vsaka država sama »pospravi svoj gnoj«.
Konferenca na Jalti je v resnici v največji meri določila usodo povojne Evrope. Na njej seveda niso mogli mimo dejstva, da so Sovjeti v največji meri zagotovili zmago zaveznikov nad nacizmom in fašizmom, in tudi število njihovih žrtev je bilo veliko večje kot na zahodni fronti. Kakih 20 milijonov sovjetskih državljanov je padlo za osvoboditev Evrope. Videti je, da današnji evropski politiki namenoma spregledujejo to dejstvo in bojkotirajo osrednjo proslavo ob obletnici konca druge svetovne vojne. Zakaj? Menda zato, ker naj bi bila današnja Rusija odgovorna za državljansko vojno v Ukrajini. Dokazov za domnevno rusko agresijo nimajo ne v Bruslju ne v Washingtonu. V bistvu gre za prizadevanje osamiti Putinov režim, ki se noče podrediti diktatu Američanov in njihovih evropskih zaveznikov.
Pred začetkom druge svetovne vojne so Britanci brez slabe vesti Hitlerju dovolili, da si je priključil del češkoslovaškega ozemlja (Sudete), in tega danes večina zahodnih zgodovinarjev ne razume kot sporno dejanje. Na drugi strani pa se jim zdi sporen sporazum med Ribentropom in Molotovom, s katerim si je Sovjetska zveza»kupovala čas«, da se pripravi na vojno z nacistično Nemčijo. V tem grozljivem spopadu so na koncu zmagali. Cena je bila zelo visoka, zato je toliko manj razumljivo, da se tisti, ki so jim tudi ruske žrtve omogočile svobodo, tega ne spomnijo ob obletnici konca svetovne morije.
Na Jalti so – kot rečeno – trije veliki zavezniki začrtali prihodnjo podobo Evrope. V bistvu so si razdelili »interesna območja«. Govorili so tudi o Jugoslaviji, razdelili naj bi jo na pol. A se ni izšlo. Takratno jugoslovansko vodstvo je šlo svojo pot. Pri tem je bil pomemben ideološki spor med Titom in Stalinom. Zahod je Tita gmotno podprl in iz tega je nastala neuvrščena Jugoslavija.
V politiki ni presenetljivo, če voditelji v javnosti govorijo eno, v resnici pa ravnajo v popolnem nasprotju z razglašenimi cilji. Tako je tudi danes. Kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, zakaj umirajo predvsem civilisti? Kaj se je zgodilo v Libiji, Siriji, Iraku, Afganistanu? Zahod (predvsem ZDA) je politično, finančno in celo vojaško spodbujal»proces demokratizacije in spoštovanje človekovih pravic«, zdaj pa so te države v razsulu in ujete v notranje spopade, ki jim ni videti konca. In zakaj se to dogaja? V bistvu gre za strateške interese globalnih sil in kapitala, ki želijo nadzorovati strateške surovine, energente in vodo.
Slovenija v prerivanju velikih sil nima posebne teže, vendar bi lahko vsaj simbolno opozorila, kaj je narobe v današnjem svetu. Najprej to, da je naše življenje vse bolj podrejeno interesom mednarodnega kapitala, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev. Med drugim celo spodbuja vojaške konflikte. Morda bi naši politiki lahko v Evropski komisiji ali parlamentu sogovornike spomnili, kaj je zapisano v ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Namreč to, da smo vsi ljudje ne glede na raso, versko pripadnost ali politično prepričanje enakopravni in da so tudi vse države enakopravne in odgovorne za prihodnost človeštva. V tem duhu so se »trije veliki« pogovarjali na Jalti, in morda je 70. obletnica konca druge svetovne vojne priložnost, da se spomnimo, da nas lahko spoštovanje teh načel obvaruje pred novo katastrofo.
