Mišice so banka za starost
Dr. Nada Rotovnik Kozjek
»Če ves čas razmišljamo, kaj bomo jedli, smo na dobri poti, da bo kaj narobe,« pravi dr. Nada Rotovnik Kozjek. Doktorirala je iz presnove, na ljubljanskem onkološkem inštitutu vodi ambulanto za klinično prehrano; na pomoč jo kličejo tudi iz drugih bolnišnic UKC. Kot nekonvencionalna osebnost zavrača mnoge modne 'modrosti' o hrani. Trdi, da debelost ni samo slaba. Sicer pa poudarja, da smo vsi žrtve agresivne industrije, ki ji pomagajo (površni) mediji. In svari pred prehranskimi vrači, samozvanimi svetovalci, ki brez znanja medicine delijo nauke, kaj je dobro za zdravje posameznika, včasih za prav velik denar.
Zapisali ste, da je, preprosto povedano, boj za mišice pri starostnikih ena naših glavnih javno zdravstvenih nalog. Zakaj se vam to zdi taka prioriteta?
Mišice predstavljajo približno 45 odstotkov naše telesne mase. Ne omogočajo nam samo, da se gibamo, da smo funkcionalno sposobni ali da se ukvarjamo s športom. Kot velika beljakovinska struktura so po svoje presnovna banka za organizem.
Krhkost in propadanje mišic sta sestavni del staranja. Ženske to izrazito doleti v meni, ko se jim mišična masa zmanjša skoraj za deset odstotkov, in to nenadoma. Manjša količina mišic potrebuje manj energije. Pri enaki količini hrane se zato ženske začnejo rediti.
Pri starostnikih, ki imajo že tako ali tako manj mišic, bolezni in poškodbe še pospešijo propadanje mišic. Pri dobri zalogi mišic zdravljenje poteka bolje, bolnik bolezen ali poškodbo tudi lažje prenaša. Pri slabi zalogi mišic pa lahko bolezen starejšega bolnika dotolče. Funkcionalno obnemorejo in se ne morejo več postaviti na noge.
Imate pred očmi tudi demografski trend, dejstvo, da bo starejših čedalje več?
Ta trend je nedvomen. Toda ob tem so še pomembnejši podatki, da se leta kakovostnega staranja, torej obdobje, ko smo še aktivni, ne podaljšujejo. To je neposredno povezano prav s količino mišične mase. Starostnik, ki ni dejaven, veliko prej shira.
Raziskovali smo, kaj se dogaja z mišicami pri mladem in kaj pri starejšem človeku, ki obležita. Ugotovili smo, da lahko mlad človek mišično maso zelo hitro obnovi, za starejšega pa je to velika težava, saj nima več zadosti močne hormonske podpore in presnove, da bi se lahko okrepil. Da si vsaj malo opomore, sta potrebna povečan vnos beljakovin in zelo ciljana vadba. Zato tako poudarjamo skupni pomen pravilne prehrane, zlasti beljakovinske, in zadostnega gibanja. Ne zadostuje samo hoja. Bolj ko smo stari, pomembnejše je, da delamo tudi vaje za mišice in moč. Starejši človek mora telovaditi, delati počepe, kaj dvigovati ...
Ali je problem pri starejših to, da se zmanjšajo mišice, jedo pa toliko kot prej?
Pri ženskah zagotovo. Toda pravilen odziv ni, da jemo manj, temveč da jemo pravilno. Če starostnik začne hujšati, se bo že tako ali tako zmanjšani del mišične mase bistveno hitreje zmanjševal kot maščevje. Iz tega se lahko razvije sarkopenična debelost: še vedno smo debeli, hkrati pa funkcionalna masa, v katero poleg mišic spadajo tudi srce in notranji organi, še bolj peša. Hujšajo namreč tudi omenjeni organi. Starostnikom, ki hujšajo, maščevje ostane, izgubljajo pa funkcije, in to pospešeno. Namesto hujšanja jim priporočamo, naj pazijo, kaj jedo, in se, če tega prej niso počeli, začnejo gibati, če pa so se gibali, naj razmislijo, ali je gibanje zadostno. Samo na osnovi telesne teže namreč ni mogoče reči, ali je nekdo predebel, da torej njegovo telesno maso sestavlja večinoma maščevje.
Kateri stereotipi glede domnevno zdrave hrane so najnevarnejši?
Nevaren je že stereotip, da je neka hrana zdrava za vse: za otroke, ljudi v aktivni fazi, nosečnice, starostnike, vrhunske športnike ... Vsi po vrsti imajo različne prehranske potrebe. Najbanalnejši primer je zdrava prehrana za zdrave in za bolnike. Pri praktično vseh bolnikih se poveča potreba po beljakovinah. Enako velja za starostnike.
Ali se ne poveča potreba po lahkih jedeh, juhicah?
Ne. Poveča se potreba po beljakovinah v hrani, ki jo starajoča se ali bolna prebavila lahko obdelajo. To sta lahko tudi juhica in obara, ne sme pa biti hrana prazna. Najprej moramo torej vedeti, komu je prehrana namenjena. Če ima nekdo zdravstvene ali prehranske težave, moramo ugotoviti, v čem je problem, in temu prilagoditi prehrano. Samo tako bo prehrana podpirala posameznikovo zdravje.
Zdaj se posameznikovo zdravje praviloma podpira z dieto, kar pomeni, da nekatera živila izključujemo. Toda dieta je primerna samo v primeru težav s prebavili, ko se torej nečesa res ne sme jesti. Bolniki s celiakijo, recimo, ne smejo jesti glutena. Za vse druge pa brezglutenska dieta ni primerna, saj so lahko zaradi omejene izbire živil prikrajšani za vlaknine, nekatere vitamine in minerale ter celo za glutamin, ki pripomore k telesni odpornosti.
Splošno priporočilo svetovne zdravstvene organizacije je zato prehranjevanje z mešano in uravnoteženo hrano, ki torej vsebuje zadosti energije in hranil. Američani priporočajo prehranski krožnik s količino, primerno za posameznika, pri katerem so v enem obroku kakovostni prehranski viri ogljikovih hidratov, beljakovin, maščob in zadosti kalcija. V osnovi trije taki obroki dnevno zadovoljijo prehranske potrebe posameznika. Kadar ima posameznik prehranske težave ali raje uživa več obrokov, lahko prehranski krožnik porazdeli v več manjših obrokov.
Ali ni potrebno ločevanje hrane – jesti samo hidrate in zelenjavo ter sadje ali samo meso in zelenjavo ter sadje?
Cilj ločevanja je, da bi manj pojedli. Enako lahko dosežemo, če vsega pojemo manj. Ločevanje pa pomeni, da določenih hranil ne jemo, zato jih organizmu primanjkuje. Naše telo je narejeno tako, da lahko vsa hranila absorbira hkrati. Naša presnova zahteva tako glukozo, aminokisline in razne oblike maščob. Samo v tem primeru lahko dobro deluje. Če česa od tega nima, si mora to nekje pridobiti, na primer v mišicah, kjer si 'izposoja' manjkajoča hranila. Če telesu katero izmed hranil manjka, se sprožijo stresni hormoni, razgradijo mišico in tako pridobijo manjkajočo aminokislino ali glukozo. Zdravim ljudem z uravnoteženo presnovo se to ne dogaja, bolnikom in starostnikom pa ves čas. To jih najeda. Zato morajo še bolj paziti na primerno prehrano.
V Sloveniji ima po zadnjih podatkih 42 odstotkov žensk in 55 odstotkov moških prekomerno težo, čedalje več debeluščkov je tudi med otroki. Vi ob tem pravite, da debelost ni nujno samo slaba.
Strogo je treba ločevati zdrave in bolne. Za zdrave vemo, da prekomerno kopičenje maščevja vodi v kronične bolezni. Zato si želimo, da zdravi odrasli in otroci ne bi bili debeli. Borimo se, da bi jedli uravnoteženo prehrano in da bi bili telesno aktivni. To je daleč najboljša strategija, da ne zboliš. Vsak jo ima v svojih rokah.
Pri starejših so kriteriji za debelost nekoliko drugačni. Nič hudega ni, če so rahlo pretežki oz. predebeli. Pomembno je, da so funkcionalno sposobni, gibljivi. Tudi za bolnike, ki so dobro prehranjeni, ni nič hudega, če so malo bolj okrogli. Imajo določeno telesno zalogo in upajmo, da tudi zalogo mišic. Pri bolnikih, tako kroničnih kot rakastih, namreč podatki kažejo, da tisti, ki so rahlo pretežki, laže preživijo. Predvsem pa je za bolnike slabo, če nenadzorovano hujšajo.
Na vseh televizijah se pred kamerami kar naprej kuha, vlada prava obsedenost s hrano. Se zato bolje prehranjujemo?
Ne, prej bi rekla, da dobivamo popolnoma zmešan odnos do hrane. Jesti je treba enostavno, mešano, zmerno in se s hrano ne preveč ukvarjati. Če ves čas razmišljamo, kaj bomo jedli, smo na dobri poti, da bo kaj narobe. Lastnemu zdravju dolgujemo osnovno prehrano, da pojemo zajtrk, kosilo in večerjo, da so ti obroki normalni in da se ne zatekamo k nadomestkom in dodatkom ter nehamo iskati čudežna živila. Je pa res, da je tu industrija, ki to kolo žene. Vsi postajamo njene žrtve, mediji ji pri tem pomagate.
Skrb za zdravo hrano in gibanje je koristna, nujna. Lahko preide v obsesijo?
Lahko. Za to imamo psihološki, psihiatrični izraz. Pri prehrani se temu reče ortoreksija. Posameznik skozi prehrano ocenjuje svoj odnos do življenja, samega sebe in tudi okolice. Toda preokupacije s hrano prehranski strokovnjak ne more reševati. Potrebuje sodelavca z ustrezno psihoterapevtsko izobrazbo.
Rekli ste, da je za vas najboljši prehranjevalni način vegetarijanstvo z nekaj mesa.
To je v bistvu dobra opcija.
Tudi svinjskega mesa?
Seveda, pomembno je samo, da je kakovostno. Kaj je pravzaprav košček svinjskega mesa: živilo, pretežno ima beljakovine, tudi vodo, kreatinin, železo in še številne druge koristne snovi. Skratka kakovostna hranila. Problem svinjskega mesa je, da vsebuje veliko nasičenih maščob, zato ga uživamo zmerno. Ampak tudi svinja ima kakšen manj masten del.
Jemo lahko praktično vsako kakovostno živilo, če ga naša prebavila prenesejo. Običajno pa zanemarjamo, kaj z živilom počnemo. Če ga presolimo, zmrcvarimo do nerazpoznavnosti, je to lahko problematično. Telesu verjetno z njim čisto nič ne koristimo.
Kaj pa krompir?
Kaj pa naj bi bilo s krompirjem narobe?
Nekateri svetovalci menijo, da je razhudnik.
In kaj potem, če je razhudnik?
Pravijo, da kot tak škoduje zdravju.
V prebavilih se krompir, ki vsebuje tudi precej vode, predela v ogljikove hidrate, nekaj beljakovin, minerale in vitamine in se prek celic transportira v črevesne resice. V organizem pride predvsem glukoza, nekaj fruktoze, ki sta osnovni hranili za presnovo.
S krompirjem skratka ni čisto nič narobe. Če ga skuhamo, je prav zdravo živilo. Krompir, regrat in jajce v spomladanskem času so zelo kakovosten obrok. Če pa dodamo krompirju dve žlici masla, dobimo nekaj povsem drugega – maščobno hrano, ki s samim krompirjem nima dosti skupnega. Lahko ga pa v obliki pireja damo bolnikom, ki ne morejo veliko pojesti in potrebujejo povečan energetski vnos. Če ga pečemo in potem jemo prepečeno maščobo ali spremenimo v čips, se povezava s krompirjem izgubi ... Pomembno je, kaj z živilom počnemo.
Odklanjate čisto vegetarijanstvo?
Ne, če vegetarijanec ve, katera hranila zaužije s svojim načinom prehranjevanja. Toda to zahteva veliko časa, veliko znanja. Pri bolnikih je, recimo, z vegetarijansko prehrano tudi veliko težje vnesti beljakovine. Če se nekdo odloči, da se bo zelo veliko ukvarjal s hrano, naj se. Toda večina ljudi bi predvsem rada živela.
Katerega živila sami nikoli ne jeste?
Jem vse, samo da hrana ni čisto zmrcvarjena. Če govorimo o krompirju: kuhan krompir jem, ne jem pa čipsa.
Zelo kritični ste do samozvanih strokovnjakov brez specialnega znanja o prehrani.
Se vam zdi ta kritičnost pretirana?
Pravite jim prehranski vrači.
Prehranska znanost je v osnovi biološka in tudi medicinska stroka, hkrati pa ima mejne povezave s psihologijo, filozofijo, sociologijo, kulturami, po svoje tudi z religijami. Vse to se zmeša, ob tem pa pozabi na osnovno funkcijo prehrane: jemo zato, da lahko živimo. Biološki procesi v našem telesu zahtevajo ustrezen vnos energije in posameznih hranil. Za področje prehrane imamo uradna znanja s strokovnimi vsebinami. Kdor znanja o bioloških procesih in prehrani nima, ni strokovnjak, ampak vrač. Dolžnost zdravnika je, da v skladu s svojim znanjem opozarja na zdravstveno škodljive posledice nestrokovne medicinske prakse. Navsezadnje zdravimo tudi zdravstvene posledice, do katerih pripeljejo razne diete in podobno.
To, da ljudje prisluhnejo in celo iščejo take vrače in so potem zadovoljni, češ, nekaj smo naredil zase, nič ne šteje?
Zagotovo šteje, dokler so zdravi, ne vem pa, koliko to še šteje, ko si nakopljejo zdravstvene probleme. Kako pa lahko vrač brez medicinske izobrazbe ve, kaj je za zdravje posameznika dobro? Človek se pri marsikateri dieti ali načinu prehranjevanja lahko celo dobro počuti. Organizem je namreč vzpostavil kopico obrambnih sistemov, da bi preživel. Pri neuravnoteženem prehranjevanju, ki ga je nekdo svetoval za plačilo, se sproščajo stresni hormoni, ki človeka poživljajo. Ko tak človek zboli in se zaradi njegovega slabega prehranskega stanja pojavijo dodatni problemi, dobro počutje splahni.
Se da raka izstradati?
Podatkov, da se da raka izstradati, v onkologiji nimamo. Če bi jih imeli, bi vse bolnike stradali. Stradanje poškoduje imunski sistem in organizem se ne more več boriti z rakom. Take primere redno opažamo. Zelo dobro pa vemo, da bolnike, ki so podhranjeni, težje zdravimo ali pa jih sploh ne moremo.
Jih prepričujete, da stradanje ne pomaga?
Velikokrat se znajdemo v paradoksni situaciji, ko bolniki nimajo nič proti temu, da dobivajo infuzijo, torej vsa hranila v žilo, jesti pa ne marajo. Ko pridejo podhranjeni k nam, pogosto ugotovijo, da so zaradi tega, ker so raka poskušali zaustaviti s stradanjem, še v hujši stiski, saj je bolezen bolj napredovala. Mi seveda ne smemo biti sodniki in naredimo vse, da bolnikom zagotovimo potrebno prehransko podporo.
Je mogoče šarlatansko svetovanje glede prehrane zdravim in bolnim organizirano zavreti?
O tem razmišljam vsak dan, ker je to moja služba. Če hoče družba imeti vzpostavljeno strokovno prehransko politiko, mora dati mesto ustreznim strokovnjakom. Prehranski strokovnjak je danes nepogrešljiv v klinični medicini in javnem zdravju. Kdor hoče to nalogo opravljati na kateri koli ravni, potrebuje zelo solidno znanje o presnovi in medicini. Pri nas glede tega obstaja kadrovska luknja. V svetu imajo zelo močne dietetične organizacije, zato so samooklicani šarlatani brez ustreznih potrdil o šolanju bistveno manj uspešni. Pri nas pa dietetikov v prejšnjem sistemu niso vzgajali. Tudi zdaj uradno še niso umeščeni v zdravstveni sistem. Vrzel so tako zapolnjevali živilski tehnologi. Te so izobraževali tudi o delovanju organizma, vendar imajo premalo ustreznega medicinskega znanja.
Dietetike sploh šolamo?
Že nekaj let se šolajo na izolski fakulteti za zdravje. Vendar jih je malo in so osamljeni. Na biotehniški fakulteti se šolajo nutricionisti. Vsem naštetim, vključno z živilskimi tehnologi, ki so do zdaj reševali barko, moramo najti mesto v zdravstvenem sistemu in javnem zdravstvu.
Podobno je pri gibalnih vsebinah. Trener fitnesa danes svetuje tako glede telovadbe kot glede prehrane. K trenerju lahko pridejo tudi bolniki, čeprav nima znanja ne o medicini ne o prehrani, primerni za bolnike, in tudi ne o tem, kakšna je primerna telovadba za bolnika. Tudi te stvari moramo še umestiti v sistem.
Ima ljubljanska gastroentereološka klinika dietetika?
Ima dietetika, vendar služba ni urejena tako kot na onkološkem inštitutu. S tem mislim predvsem na timsko prehransko obravnavo bolnikov – zdravnik, dietetik, medicinska sestra in tudi farmacevt. Tudi v drugih klinikah UKC je podobno. Nekje delujejo entuziastični posamezniki, vendar smo sistemsko še daleč od organizirane prehranske obravnave in podpore. Čeprav imamo, to moram poudariti, strokovna izhodišča v Sloveniji postavljena od leta 2008, ko smo objavili Priporočila za prehrano bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše.
Včasih se zdi, da ste glede prehrane skoraj jezni na medicinsko stroko, češ da bi prav ta morala prva pomesti pred svojim pragom.
Če so problemi identificirani, imamo v življenju samo dve možnosti: da o njih govorimo ali pa jih zamolčimo. Glede na to, da se s prehrano klinično ukvarjam, da je moj vsakodnevni kruh, problem pa je velik, je moja etična dolžnost, da o njem govorim, in hkrati spodbujam kolege in sistem. Nikoli ne kažem s prstom na posameznike, česa niso naredili. Hočem biti samo korektno kritična.
Problem je, da pri nas zelo težko komuniciramo o novostih v medicini. Za razvoj medicine tudi ne dajemo veliko denarja in kadrov, zato se nove stroke težko razvijajo. Ker smo glede razvoja v depresivni fazi, se moramo zatekati k entuziazmu, opozarjanju ...
Drugi dejavnik ohranjanja mišic je gibanje. Ministrstvo za zdravje navaja, da je gibalno aktivna le petina populacije …
Omenjeni podatek bi bilo morda treba preveriti. Načelno pa se moramo najprej vprašati, kaj sploh je telesna aktivnost. Kmetje so vsi telesno aktivni. Zjutraj vstanejo, nakrmijo živino, pokosijo travo ... Ni jim treba še teči.
Morajo telovaditi?
Saj telovadijo, ves čas, zaradi načina življenja. Če pride pri velikem fizičnem delu zaradi določenih gibov do preobremenjenosti posameznih organov in sklepov, morda potrebujejo korektivno telovadbo. Drugače je z mestnimi ljudmi. Vendar se mi zdi, da se je virus gibanja pri njih razširil, postavljajo se gibalni parki ... Ljudje se po gibanju tudi dobro počutijo.
Kdo lahko starejšemu svetuje, kako in kje naj telovadi?
Prva točka je, da se človek premakne. Druga, da to počne čim rednejše. Potem smo pa zelo hitro pri splošnem priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije: hoja, kolesarjenje, plavanje, vsaj polurni tek vsak dan in dvakrat na teden vaje za moč, ki jih prilagodimo svoji fizični moči. Eni je imajo več, drugi manj. Tisti, ki je imajo več, bodo vadili več, kdor je ima manj, manj. Zadostuje, da naredimo nekaj telovadnih vaj trikrat na teden, toliko pač, kolikor jih zmoremo. Zlasti na začetku pazimo, da se zmerno utrudimo. Preutrujenost ni dobra, vzame voljo ali vodi v poškodbe. Tretja stvar pri starejših je vadba gibljivosti.
Ministrstvo za zdravje pripravlja drugo resolucijo o prehrani in telesni dejavnosti, do leta 2025. Ali ta papir zadostuje?
Pomembno je, da bo ministrstvo za zdravje omogočilo, da se bodo v izvajanje vključili tako prehranski kot gibalni strokovnjaki z ustreznimi znanji. Da bomo torej lahko zaposlovali dietetike, da bo javnozdravstveni sistem odpiral delovna mesta za prehranske svetovalce, ki bodo ustrezno kvalificirani, in da bomo imeli vzpostavljen sistem za primerne gibalne aktivnosti. Do zdaj je bilo dobro, da so se posamezniki sami izobrazili. Če jih ne bi bilo, ne bi imeli nič. Toda na ta način se ne da postaviti sistema. Za razvoj stroke potrebuješ druge, ki delajo iste stvari, potrebuješ mrežo. Samo tako se lahko postavijo strokovni standardi dela in na tem moramo graditi pri izvajanju prehranske in gibalne resolucije. In če želimo še napredovati, moramo spekter prehranskih in gibalnih sodelavcev širiti in vanj moramo začeti na primer vključevati tudi genetike. Prehrana, gibanje, stres, naše psihične reakcije povzročajo genetske spremembe. Vplivajo skratka na to, kakšno bo naše zdravje in zdravje naših potomcev.
