Novosti z milanskega pohištvenega sejma
Milano ves svet pozna kot prestolnico mode. Tudi kadar ne gre za oblačila. Vse, kar je novega pri notranjem oblikovanju, prikažejo proizvajalci na največjem pohištvenem sejmu na svetu, ki ga vsako drugo leto izmenjaje dopolnjujejo še sejem svetil in pisarniške opreme ter sejma kuhinj in kopalnic.
Kaj novega in nepozabnega so pripravili tokrat? Pravzaprav se trendi razvijajo po pričakovanjih. Če so lani prevladovali vplivi 60. let prejšnjega stoletja, so oblikovalci letos navdih iskali še desetletje prej. Zgledovanje po preteklih stilnih obdobjih je najočitnejše pri obliki pohištva: še vedno je veliko lesenih zašiljenih nogic v kombinaciji s podolgovatimi nizkimi omaricami ali pri naslanjačih z vidno leseno konstrukcijo in udobnimi sedežnimi blazinami. Vračajo se tudi drobna kovinska paličja. Ta podpirajo oblazinjene ali gole sedežne školjke, nosijo viseče police in cele omare. Le redki kosi pohištva segajo do tal in se zaključujejo s coklom. Verjetno je to tudi posledica novih načinov čiščenja, saj se pod omaro, privzdignjeno od tal, brez težav sprehodi vsak robotski sesalnik. Poleg posnemanja že videnih oblik je tudi precej klasičnih kosov, ki jim proizvajalci z veliko mero humorja dodajo ali odvzamejo posamezne elemente, jih tako posodobijo ali naredijo zabavnejše in jih približajo čisto novi ciljni skupini.
Paličja se pojavljajo tudi pri svetilih, kjer oponašajo oblike klasičnih senčnikov, le da več odkrivajo, kot zakrivajo. Pogosto je namreč najpomembnejši in najopaznejši del lučke žarnica s poudarjeno žarilno nitko različnih oblik, ki se izkaže – ko pogledamo od blizu – za drobno plinsko cevko, neke vrste novodobno neonko v bučki klasične žarnice. Po drugi strani gre oblikovanje v smeri LED-tehnologije. Oblikovalci skušajo izkoristiti prednost tankih modulov, s pomočjo katerih ustvarjajo presenetljivo lahkotne konstrukcije, ob katerih se vprašamo, kako sploh delujejo in kam za vraga so uspeli pospraviti vso elektroniko in še droben modul, ko skoraj nič ni vsega skupaj. Prav pri svetilih je opaziti tudi vse bolj prisoten trend mešanja različnih kovin. Po novem lahko brez težav visijo skupaj grozdi senčnikov, kjer je vsak izdelan v drugi vrsti in barvi kovine. Mimo so časi, ko je bilo dobro materialu pohištvenih ročajev prilagoditi še vse druge kovinske elemente v prostoru – od nogic, podnožij ambientalnih lučk do kljuk na oknih. Skozi široko odprta vrata se vračajo baker, rožnato zlato, starani mesing in pločevina zarjavelega, skoraj črnega videza, ki vse bolj nadomeščajo srebrne nianse kroma, aluminija in jekla.
Tudi barve so kot prenesene iz desetletja po drugi svetovni vojni. Motna rumena, ki se spogleduje z barvo gorčice, nežna modra (»baby blue«), medlo turkizne in barve petroleja v intenzivnih in hkrati čisto svetlih odtenkih. Tako kot pri oblačilih je tudi v pohištveni modi uspešnica sezone »pudrasto rožnata«. Vse skupaj zaokroži paleta vseh odtenkov sive – od toplih lanenih tonov do skoraj antracitno črnih. Občasno še zasledimo dodatek ali manjši kos pohištva v bolj živih barvah, morda res edina bolj opazna je rdeče oranžna, prevladujejo nežni in neagresivni odtenki v kombinaciji z že omenjeno sivo in ponovno odkritim lesom naravnega videza. Vzorci so manj izraziti kot v preteklih letih, zanimivost so preproge, ki spominjajo v svojih potiskih na platna impresionistov. Sijaj kot površinska obdelava ni več zaželen, modne so matirane površine tako pri pohištvu kot pri dodatkih. Vaze in keramični senčniki so pogosto videti, kot bi jih pobarvali s kredo, steklo je motno ali obarvano z že omenjenimi barvami.
Materiali so večinoma naravni, veliko je tkanin in celo pletenin, in to tam, kjer jih morda ne bi pričakovali. Tako so pleteni senčniki za svetilke in tabureti ali pa so v pletenine oblečene celo ličnice predalov in vratca omaric. Če daje izdelek videz ročno narejenega, toliko bolje. Udobje je še vedno na prvem mestu. A tega ne dosežemo le z mehkim ali celo premehkim oblazinjenjem in na videz udobnim prevelikim pohištvom. Veliko bolj zdravo in prijetnejše je sedeti na ergonomsko premišljeni zofi, ki podpira ključne dele telesa in preprečuje bolečine v križu, hkrati pa ne pritiska na območje pod koleni, da bi nam drevenele noge.
Umetni materiali so uporabljeni tako, da so poudarjene njihove tehnološke prednosti (vlivanje v kalupe, krivljenje, prepletanje, trpežnost), manj je oponašanja naravnih materialov. Izjema je le vrtno pohištvo, kjer prevladujejo novi materiali, ki na soncu in dežju ohranjajo barvo in obliko mnogo bolje od svojih lesenih in pletenih predhodnikov. Ne čisto nova, a še vedno aktualna, je raba povsem nepričakovanih materialov za oblikovanje določenih skupin opreme (npr. betonski senčniki za viseče svetilke, pohištvo iz valovite lepenke). Kristali v stilu Swarovski ostajajo le še v kombinaciji s svetili, kjer tudi pridejo najbolj do izraza, na pohištvu jih praktično ne zasledimo več.
V modni milosti ostaja tudi »industrijski videz«. Vedno v obliki dodatkov, svetil in manjših kosov pohištva. Zanje je značilna poudarjena funkcionalnost, pogosto so videti staro in obrabljeno, čeprav gre za popolnoma nove kose. Se pa tovrstni dodatki uporabljajo premišljeno, torej le za piko na »i«, ne pa kot glavni poudarki v prostoru.
Na področju notranje opreme se torej ne dogaja nič pretresljivega. Materiali in oblike so prijazni na otip in pogled in pri marsikom sprožijo »déjà vu« občutke. Razveseljuje pa predvsem to, da lahko le z menjavo svetilke, pločevinko barve, čez naslonjalo vrženo odejico ali nekaj blazinami z omenjene barvne lestvice ustvarimo sodoben prostor, ne da bi s tem bistveno ogrozili domače finance.
