Pomen poklicne rehabilitacije
Ena temeljnih pravic iz invalidskega zavarovanja je pravica do poklicne rehabilitacije. Tej pravici je bil poseben poudarek dan že z ZPIZ-1. Žal se v praksi ta pravica ni uresničevala v takem obsegu, kot smo načrtovali in celo pričakovali z reformo, ki je začela veljati leta 2000. Izkušnje, ki jih je ZPIZ pridobil z izvajanjem te pravice, so nedvomno prispevale k temu, da smo z ZPIZ-2 to pravico ustrezneje uredili, kar že vpliva na njeno uresničevanje. Ugotavljamo pa, da še vedno ni izkoriščena v takšnem obsegu, kot si zasluži glede na svoje poslanstvo.
Morda je razlog za to v tem, da tako zavarovanci, delodajalci kot tudi različne institucije niso dovolj seznanjeni s tem, kaj sploh je poklicna rehabilitacija. Prav zato je ZPIZ v letu 2014 razvil potrebne aktivnosti, da bi njen pomen približal različnim dejavnikom. Tako je sklenil pogodbe s 13 strokovnimi institucijami, s katerimi sodeluje v zvezi s poklicno rehabilitacijo. V letu 2014 je bilo v zvezi s poklicno rehabilitacijo pri teh institucijah v obravnavi 340 oseb, od teh 183 zavarovancev, 157 pa nezaposlenih oseb. Prevladujejo moški, ki jih je bilo skoraj 66 odstotkov. Za poklicno rehabilitacijo se odločajo predvsem osebe v starosti od 31 do 40 let.
Če gledamo pretekle trende, lahko ugotovimo, da je bilo leta 2005 na poklicni rehabilitaciji 117 oseb, nato se je to število povečevalo vse do leta 2012 (360 oseb), konec leta 2014 pa jih je bilo le še 334. Za boljše razumevanje te pravice je treba vedeti, kaj sploh je poklicna rehabilitacija. Poklicna rehabilitacija je celosten proces, v katerem se zavarovanec strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, tako da se lahko ustrezno zaposli in ponovno vključi v delovno okolje. Je usposabljanje za opravljanje istega poklica ali dela tako, da mu prilagodijo delovno mesto z ustreznimi in tehničnimi pripomočki. Za poklicno rehabilitacijo se šteje tudi čas privajanja na delo, da bi lahko zavarovanec dosegal normalne delovne rezultate. Gre za pomembno pravico, s pomočjo katere se lahko invalid ponovno vključi v delovno okolje.
Za spodbudo večje nadomestilo
Pogoji za pridobitev poklicne rehabilitacije se nanašajo na eni strani na kategorijo invalidnosti, na drugi strani pa na starost. Tako je do pravice do poklicne rehabilitacije upravičena oseba z drugo kategorijo invalidnosti, ki še ni dopolnila 55 let starosti in se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom. ZPIZ-2 pa je priznal to pravico tudi zavarovancu druge kategorije invalidnosti, ki še ni dopolnil 50 let starosti in se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za delo s krajšim delovnim časom najmanj štiri ure. Ta pravica je še zlasti pomembna za mlajše invalide, saj je že s psihosocialnega vidika pomembno, da taka oseba dela vsaj skrajšan delovni čas.
Zakon pozna tudi izbirno pravico do poklicne rehabilitacije, tako za osebe druge kategorije invalidnosti in tretje kategorije invalidnosti pod pogojem, da se zanjo sami odločijo in odpovedo pravici do premestitve na drugo delo. Tak predlog pa morajo podati že ob obravnavi na invalidski komisiji.
Prav zaradi velikega pomena poklicne rehabilitacije zakon določa različne načine njenega izvajanja. Tako poznamo kratkotrajno usposabljanje in izobraževanje, praktično delo na ustreznem delovnem mestu bodisi pri delodajalcu ali v drugih oblikah delovnega usposabljanja, izobraževanje ob delu ob soglasju zavarovanca, ki se bo usposabljal za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas, ter izobraževanje v različnih šolah.
Pestrost načinov poklicne rehabilitacije nam omogoča, da vsak primer odgovorno obravnavajo in se odločijo za tisto rešitev, ki je za posameznika in delovno okolje najprimernejša. Žal pa v praksi ni tako. Iz razpoložljivih podatkov ZPIZ je razvidno, da je bilo po stanju 31. decembra 2014 od 340 zavarovancev, ki so bili vključeni v poklicno rehabilitacijo, na izobraževanju kar 293 oseb, od teh se je za peto stopnjo strokovne izobrazbe izobraževalo 47 odstotkov. Obveznosti in pravice v zvezi s poklicno rehabilitacijo so podrobneje določene s pogodbo o poklicni rehabilitaciji, ki jo sklenejo ZPIZ, zavarovanec in delodajalec. Če gre za brezposelno osebo, pa Zavod za zaposlovanje RS.
Prav zaradi tega, ker v času veljavnosti ZPIZ-1 ni bil izkazan večji interes za pravico do poklicne rehabilitacije, je ZPIZ-2 uveljavil večje nadomestilo za tiste, ki se za to pravico odločijo. Po ZPIZ-1 je nadomestilo znašalo 100 odstotkov invalidske pokojnine, do katere bi bil zavarovanec upravičen na dan nastanka invalidnosti, po ZPIZ-2 pa je upravičen do 130 odstotkov. Vse stroške v zvezi s poklicno rehabilitacijo krije ZPIZ, oseba, ki je do te pravice upravičena, pa se je dolžna usposabljati, sicer sledijo sankcije.
