Les oživi pod njegovimi prsti
Franci Ratej
Malo je ljudi, ki bi v sebi združevali toliko dobrih lastnosti kot Franci Ratej, 63-letni Konjičan, zdaj tudi že upokojenec. Izurjeno oko v njem hitro prepozna vztrajneža, ljubitelja narave, človeka, ki je pripravljen kadar koli pomagati in biti dober prijatelj. Prepozna pa tudi umetniško dušo.
Francija v glavnem poznajo kot spretnega in nadarjenega intarzista, ustvarjalca v lesu. Začel je razmeroma zgodaj. Že v osnovni šoli je nastala prva intarzija – domačija. Vpisal se je v lesno industrijsko šolo, ob delu pa je končal aranžerstvo. Pri devetnajstih je v okviru Delavsko-prosvetnega društva v Slovenskih Konjicah ustanovil likovno sekcijo, ki jo je vodil 28 let. Sekcija je sčasoma prerasla v društvo, ki danes šteje 27 članov.
Kako mu uspe iz mrtvega furnirja izdelati živo podobo, oživiti les, je vprašanje, ki mu ga postavijo mnogi, ki vidijo njegova dela na razstavah. »Dobro je treba poznati strukturo lesa, smer rasti, njegovo naravno barvo, razpoznati tiste dele celote furnirjev, ki se bodo ujeli v celotno podobo, to je z drugimi vstavljenimi deli furnirjev,« pravi Franci. »Vse to moraš videti jasno v mislih, ko si ustvariš podobo. Na začetku je pred tabo le prazna podlaga.« Nanjo nato nanaša oz. lepi natančno izrezane delce. Popravkov tukaj ni. »Če delaš z barvo, lahko z nanašanjem novih slojev in z mešanjem različnih barv popraviš in izboljšaš podobo. Odločitev o pravem delcu na pravem mestu je dokončna. Stik na stik pravih delcev mora biti popoln, tolerance ni,« poudari Franci, ki je do zdaj ustvaril okoli 300 intarzij različnih velikosti in motivov. Dela je razstavljal samostojno pa tudi skupaj z drugimi ustvarjalci. Rad se spominja razstave, ki je bila pred leti v preddverju velike dvorane državnega zbora.
Francijevo ključno umetniško delo je ciklus dvajsetih podob v lesu/furnirju Domače obrti na Slovenskem, svojevrsten zapis dela naših prednikov. Nastajala so osem let in simbolizirajo nadarjenost, vztrajnost in natančnost, ki so sicer vrline mnogih Slovencev.
Sam pravi, da je delo z lesom zanj najtesnejši stik z naravo. Drevo posekajo in umre. A njegov les v povsem določnih podobah, tudi portretih, s Francijevo energijo spet zaživi z novo razpoznavno resničnostjo. Bolj kot čopič in barve ga je pritegnil les v svojih neštetih podobah, ne le barvnih, pač pa tudi v oblikah rasti in ne nazadnje v vonju. V letih ustvarjanja, pravi, je odkril moč in skrivnost lesa, možnost in izraznost sožitja med hrastom, bukvijo, lipo, tikom, orehom, javorjem, mahagonijem pa jesenom, češnjo, hruško, jablano itd. Franci je tisti, ki je v lesu upodobil in oživil že skoraj pozabljene: kovača, tesarja, krojača, lončarja, predice, sodarja, mlinarja, kolarja itd.
Vztrajen in vzdržljiv
Franci Ratej pa je vztrajen in vzdržljiv tudi, ko skupaj z ženo Ireno, učiteljico, osvaja vrhove zavidljivih višin. V dokaj zrelih letih se je povzpel na 6962 m visoko Aconcaguo v Južni Ameriki, v Afriki sta bila z ženo na 5895 m visokem Kilimandžaru pa na Damavandu (5671 m) v Iranu, da o evropskem Mont Blancu (4810 m) sploh ne govorimo.
Nadvse zanimivo je njegovo pripovedovanje dogodivščin s teh poti. Zanj so gore do štiri tisoč metrov nad morjem le vršaci, večji griči. »Kriza v visokogorju,« pravi, »se začne nekje pri 4200 metrih. Takrat se pojavita glavobol in slabost, kopneti začne moč, po malem te zapušča razum, misli in tudi besede postanejo zmedene. Z višino se vse te stvari le še poslabšajo. Na take poti moraš iti psihično in telesno dobro pripravljen. Poznati moraš svoje zmogljivosti. Tukaj ni pravil. V nobenem primeru ne moreš ogoljufati sebe, še manj pa narave.«
Franci rad pripoveduje o skupnih poteh z ženo, predaval je tudi v domu starejših občanov v Slovenskih Konjicah. »Mnogi ne verjamejo, da v visokogorju voda zavre že pri 60 stopinjah Celzija in da se brez aklimatizacije, to je pridobivanja rdečih krvničk, ki nosijo kisik v krvi po žilah, ne da povzpeti visoko. Ko greš po svetu, tudi kmalu ugotoviš, da mnogi mediji na zahodu lažnivo prikazujejo dogajanja v arabskem svetu in še kje,« rad poudari Franci in smeje pripomni, da pa verjamejo, da je 22-dnevno in 800 kilometrov dolgo Jakobovo pot iz Francije v Španijo premagoval s krvavimi žulji na nogah.
