Namesto krav se pasejo kenguruji
Damjan Zupan z Aladinom. Foto: Mojca Žnidaršič
Razložno naselje ob cesti in železniški progi Trebnje–Sevnica je obdano s hribi, njivami, travniki in gozdovi. Ime je verjetno nastalo zaradi grobišča iz halštatskega časa. Gomila je namreč star ledinski izraz za grob, velik kup, hrib ali grič.
Vasica tik ob progi in majhni železniški postaji med Trebnjim in Mirno je vzbudila mojo pozornost zaradi velikega reklamnega panoja, s katerega gleda kamela. Spomnil sem se, da ima v teh krajih nekdo pravcati ranč z eksotičnimi živalmi. A kamelo sem pustil čakati, saj sem bil vabljen na klepet k Jožetu Gregorčiču, enemu najstarejših vaščanov.
»Pr' Majcnu« pravijo prvi hiši, če prihajate iz smeri Mirne. Pravzaprav stoji celo pred krajevnim napisom. A že od nekdaj spada h Gomili, ki zadnja leta šteje okoli devetdeset prebivalcev. Nekoč je ozka glavna cesta vodila celo vmes med Jožetovo hišo in hlevom. Na koncu je bila hiša napoti novi cesti. Jože je zanjo sicer dobil nekaj odškodnine, a ta žal še zdaleč ni zadostovala za postavitev nove.
»Saj veste, gomila pomeni grob ali pa hrib,« za začetek o vaškem imenu pove leta 1933 rojeni Jože. Do kuhinje v prvem nadstropju sva prišla počasi, saj ima že vrsto let težave s srcem. »A odkar imam srčni spodbujevalnik, je precej bolje,« pravi. Vsak telesni napor pa je še vedno težak, predvsem hoja po stopnicah. A vseeno večino stvari postori sam. »Tudi skuhati znam kaj dobrega,« se pohvali. »Sicer pa brat živi v sosednji vasi in mi priskoči na pomoč, kadar jo potrebujem.«
Furmani skozi generacije
»Konji so bili od nekdaj v naši družini,« pove z iskrico v očeh. »Že ded jih je imel in potem seveda še oče. Tudi po gradnji železnice leta 1908 (Trebnje–Krmelj) je še dolgo vozil potnike med Trebnjim in Sevnico. Konje pa je uporabljal tudi za delo na polju in v gozdu. Kot otrok sem znal ravnati s konji bolje kot marsikateri odrasli!«
Dela s konji je Jožeta naučil oče. Že od malih nog ga je jemal s seboj na živinske sejme, in to vse do Karlovca. Tam se je Jože naučil kupiti pravega konja. »Pogledaš glavo in oči in hitro spoznaš, kakšnega konja imaš pred sabo,« ve povedati še danes. »Dober, krotek konj še zdaleč ni nujno tudi najlepši.«
Jože se še dobro spominja vojnih časov. »Prav blizu naše hiše so potekali spopadi med Nemci in partizani. Otroci smo zbežali k nunam v nekaj kilometrov oddaljen dvorec Lanšprež, ki je bil v stranski dolini. Le mama se ni bala, ampak je hotela obvarovati domačijo. Nemci so pobrali hrano, dva konja in prašiče. Tudi vino so odpeljali. Ker pa vsega niso mogli vzeti, so pustili odprto pipo, da je teklo iz soda po tleh. Mama jo je hotela pogumno zapreti, a so jo Nemci grobo pregnali. Še dobro, da je niso ubili!« se Jože spominja preteklih časov.
Železniška postaja
Po vojni so se spet ukvarjali s prevozništvom. Jože je še kot mladenič za potrebe železnice vozil železniške pragove. Potem je več kot desetletje vozil kremenčev pesek iz bližnjega kamnoloma do vagonov na železniški postaji na Mirni. »Takrat ni bilo kamionov. Vse potrebno smo zvozili s pomočjo konjev.«
Poleg konjev je Jože redil tudi krave. Več kot trideset glav živine je bilo v hlevu. »Bil sem edini moški, ki je znal dobro molsti daleč naokoli,« ponosno pove. Kasneje je redil prašiče in ovce, s katerimi je bilo manj dela, a celo več zaslužka.
Eksotične živali v vasi
»Danes v vasi skoraj ne vidiš živine, takšni so pač moderni časi,« malo otožno zaključi Jože. Tudi s furmanstvom se že dolgo ne ukvarja nihče več. A mladi vendar tudi v teh krajih skušajo narediti nekaj novega. Tako si je Damjan Zupan na turistični kmetiji na robu vasi omislil pravcati ranč. Skupaj s partnerko ga je odprl leta 2005 in ga poimenoval Aladin. Po tem imenu je danes znan tudi najbolj priljubljen prebivalec ranča – sibirska dvogrba kamela Aladin. Za lično ogrado, ki spominja na leseni grad, se skrivajo igrala za otroke in kar okoli šestdeset bolj ali manj eksotičnih živali: poleg kamele so tu himalajske koze, kenguruji, nosati medvedki, rakuni, noji, nanduji, lame, divji prašiči in še kaj sem pozabil omeniti. Obisk lahko popestrite z jahanjem kamele ali oslička ter zabavnimi dejavnostmi za otroke. Če vam je zelo všeč, pa lahko kak dan tudi prespite v brunarici. In to kar brezplačno, le v zameno za pomoč pri delu na kmetiji. »Kar nekaj družin z majhnimi otroki se je že odločilo za to možnost,« pravi Damjan. »In vsi smo bili zadovoljni! Več rok lahko več postori, otroci pa okusijo življenje na kmetiji.«
Ranča ne boste videli z glavne ceste, ampak nanj opozarja velika tabla pred križiščem. Našli ga boste le kak kilometer stran, tik pod gozdnatim hribom. Spotoma se boste peljali mimo zadnje »vaške novosti« –polžje farme. Postanka je vreden že lepo ohranjen in več kot stoletje star kozolec toplar s hrastovimi stebri. Ob njem je vhod na nenavadno farmo. Omislila sta si jo brata Drčar, Mitja in Matej. Doma so imeli kak hektar neizkoriščene zemlje, zato sta se še kot študenta odločila, da poskusita nekaj novega. Podjetna brata pravita, da je pri gojenju polžev zelo pomemben učinkovit zalivalni sistem. Polži namreč potrebujejo veliko zelenjave za hrano in zavetje. Na voljo imajo predvsem obilje različnih vrst solate. Zemljišče je seveda primerno ograjeno, da živali ne uidejo na okoliške travnike.
Polži lahko dosežejo velikost za prodajo že po šestih mesecih. Takrat polžje hišice dosežejo velikost 25 mm. Za kulinarično posebnost se zanima vedno več Slovencev, Mitja in Matej pa pravita, da imata najraje polže, popečene z zeliščnim maslom.
